»Pomembno vlogo so imeli tudi Slovenci v Italiji«

Med protagonisti dogajanja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo pred dvajsetimi leti sta bila tudi goriški župan Vittorio Brancati in njegov novogoriški kolega Mirko Brulc, saj je uradna proslava potekala ravno na goriškem skupnem trgu.

»Šlo je nedvomno za največji praznik v tistem obdobju v Novi Gorici in vsi smo bili zelo ponosni, da je do njega prišlo ravno pri nas. Ljudje so žareli od sreče. Odpravljena je bila neka ovira, no, štiri leta kasneje s Schengnom dokončno, vendar je že takratni vstop Slovenije v Evropsko unijo v ljudeh, zlasti starejših, sprožil val čustev in navdušenja,« se Brulc spominja noči s 30. aprila na 1. maj 2004, v kateri se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Brulc pojasnjuje, da je bilo tisti večer vreme žal slabo in da so sami načrtovali bolj simpatičen in ljudski program.

»Oba osrednja gosta, predsednika slovenske vlade Antona Ropa in predsednika evropske komisije Romana Prodija, bi pripeljali s kočijo z lipicanci, vendar protokol naše zamisli ni sprejel,«pravi Brulc in opozarja, da je v dneh pred svečanostjo Novo Gorico obiskalo preko 530 novinarjev z vsega sveta. »Vse po vrsti smo peljali na današnji Trg Evrope, kjer smo jim pokazali, kako je zgledal zadnji berlinski zid v Evropi, čeprav v resnici ni šlo ravno za zid, temveč zgolj za ograjo,«se še spominja Brulc in poudarja, da je do tako velikega dogodka prišlo tudi po zaslugi Slovencev v Italiji.

Pomoč Slovencev v Italiji

»Zamejski Slovenci so desetletja delali za sožitje ob meji in za prijateljske odnose. Včasih je bilo tako, da jih je Slovenija zanemarila, vendar so vseeno vztrajali. Pri procesu vstopanja so nam znatno pomagali.« Brulc je imel zelo pomembna sogovornika tudi v takratnem goriškem županu Vittoriu Brancatiju in v nekdanjem predsedniku goriške pokrajine Giorgiu Brandolinu.

»To, da je ravno v tistih časih Gorici županoval Brancati, je bila res izredna sreča. On je šel kar z glavo skozi zid, tako da sva brez vednosti Rima in Ljubljane odstranila ograjo s skupnega trga in bodečo žico s sabotinske ceste. Skupaj sva načrtovala veliko projektov, eni so se uresničili, drugi so pač zamrli. Poskrbeli smo za skupen gledališki abonma, po drugi strani smo načrtovali tudi skupno zdravstveno izkaznico, ki bi veljala v obeh mestih, in študentski kampus ob robu Rožne doline oz. Šempetra. Imeli smo tudi revijo Kam, v kateri smo mesečno v slovenščini in italijanščini pisali, kaj se je dogajalo v obeh mestih,« našteva Brulc.

»Zelo ponosen sem tudi, da sva skupaj z županom Ettorejem Romolijem ustanovila Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS). Imelo je kar težke porodne krče, vendar zdaj prinaša pomembne rezultate.«In kako Mirko Brulc ocenjuje današnje čase? »Verjetno smo razočarani, ker so ponovno uvedli kontrole na schengenski meje. Ne vem, kaj je to sploh potrebno; če hočeš, lahko mejo vseeno prečkaš kjerkoli. Po drugi strani je Evropska prestolnica kulture 2025 izredno pomemben projekt za obe Gorici. Zdi se mi sicer, da se je nabralo malce zamude; k temu je prispeval tudi arhitekt iz Rima, ki je načrtoval prenovo Trga Evrope, ne da bi kdaj videl meje. Včasih pač pride tudi do zgrešenih strelov, sicer imamo tudi mi strokovnjake, ki bi lahko pripravili dober projekt. Poleg tega glede na preteklost pogrešam nekdanje koncerte na meji, ki jih je prirejal goriški Kulturni dom skupaj z novogoriškim. Mogoče jih bo zdaj le ponovno spet več,« si želi Mirko Brulc.

Mnogi nosijo zasluge

»Jaz in Mirko sva imela res srečo, da sva mesti upravljala v tistih časih. Nedvomno je šlo za zgodovinsko prelomnico, vendar gre poudariti, da nosijo velik del zaslug številni, ki so se veliko pred nama prizadevali za spremembe. Omeniti velja kulturne ustanove, društva, sindikate, seveda tudi župane in druge krajevne upravitelje, ki so se za odpiranje meje odločili v časih, ko to ni bilo tako enostavno,« poudarja Vittorio Brancati, ki se s še večjim zanosom kot noči med 30. aprilom in 1. majem 2004 spominja 12. februarja istega leta, ko sta skupaj z Mirkom Brulcem na Transalpini odstranila del mejne ograje in spustila na trg bagre.

Jokali so od ganjenosti

»Ni šlo za politično gesto, temveč za akt upravnega značaja. Odstraniti je bilo pač treba ograjo, da bi se zatem lahko začela gradnja Vecchietovega mozaika. Čeprav nismo organizirali ničesar posebnega, je prišlo ogromno ljudi. Spominjam se, da so se nekateri jokali od ganjenosti, drugi so prinesli s seboj nekaj steklenic vina, da smo nazdravili. Doživeli smo izbruh spontanega veselja, saj se je zgodilo nekaj, na kar so mnogi prebivalci obeh mest dolgo časa čakali,« pravi Brancati, ki ugotavlja, da so med županovanjem Ettoreja Romolija nekoliko pustili ob robu dogajanja Trg Evrope/Transalpina, po drugi strani je zadovoljen, da bo prenovljeni skupni trg med Evropsko prestolnico kulture 2025 spet v središču pozornosti.

»Zelo pomembno vlogo ima danes EZTS, saj rešuje vozle, ki jih je bilo nekoč veliko težje reševati. Nedvomno je danes med sosednjima mestoma vzpostavljen dialog s številnimi skupnimi projekti, kar je seveda nadvse pozitivno, saj kaže, da gremo v pravo smer,« je zadovoljen nekdanji župan Vittorio Brancati.