Po vojni prav noben primer italijanskega nasilja ni bil kaznovan

Več srečanj festivala èStoria obravnava fašistično nasilje v našem obmejnem prostoru. Dario Mattiussi je o tem govoril izhajajoč iz dvojezične knjige Metke in Borisa M. Gombača Zapisi vsakdanjega gorja na vzhodni meji 1942-45, ki jo je izdal študijski center Leopoldo Gasparini s podporo Sklada Dorče Sardoč. Namen je bil zbližati poglede italijanskega in slovenskega zgodovinopisja na premalo poznano fašistično zatiranje v naših krajih po agresiji Italije na Jugoslavijo leta 1941 in do padca fašizma dve leti kasneje, potem pa še med nemško okupacijo.

Mattiussi je povedal, da je bil represivni aparat v naših krajih zaradi odpora Slovencev do fašizma še posebno močan. Četudi je bila Goriška že 20 let italijanska provinca, sicer z dvotretjinsko večino Slovencev, je fašistično zatiranje bilo podobno nasilno kot v okupirani ljubljanski provinci. Prve partizanske enote so se oblikovale že septembra 1941, vojska in posebni inšpektorat pa sta reagirala z vsemi možnimi oblikami nasilja, plenjenjem premoženja, streljanjem talcev, deportacijami, požigi vasi, mučenjem osumljenih.

Knjiga posebej obravnava taborišče v Zdravščinah, skozi katerega je šlo na tisoče Slovencev. Predvideno je bilo za 300 ljudi, povprečno je v njem bilo več kot tisoč interniranih. Mnoge so premeščali v druga taborišča, druge pošiljali na zasliševanja v mučilnice. Zaradi bližine železnice in ugodne logistike so taborišče po junaški dvotedenski Goriški fronti septembra 1943 kasneje uporabljali tudi nacisti, ki so mnoge tam zaprte nato deportirali v Nemčijo.

Drugi del knjige in Mattiussijeve pripovedi je bil namenjen predstavitvi partizanskega odpora na območju Vipavske doline in Krasa, ki so ga fašisti skušali zatreti s požigom skupno enajstih vasi, poboji in deportacijami. Pomembno središče odpora je bil Branik, odkoder so v Zdravščine deportirali stotine krajanov. Takrat so se stkale vezi odpora med Branikom in občino Zagraj, ki sta se po vojni pobratila.

Mattiussijevo zgodovinsko pripoved je obogatila Lucia German z branjem presunljivih pričevanj dveh zaprtih v Zdravščinah, italijanskega komunista in slovenske antifašistke.

Dario Mattiusi je podal izčrpen pregled vojnih zločinov, ki so jih sprva zagrešili fašisti, kasneje pa Nemci ob pomoči slovenskih in italijanskih kolaborantov. Posebej je poudaril, da vse to še ni našlo mesta v zgodovinskem spominu italijanskega naroda, pa čeprav so se te grozote dogajale na ozemlju takratne Italije, Slovenci žrtve preganjanja pa so bili italijanski državljani. Po vojni prav noben primer nasilja ni bil kaznovan, kaj še, da bi žrtve ali njihovi potomci bili deležni kakršnekoli odškodnine. Tega ni več mogoče popraviti, potrebno pa je vsaj vedeti za to dogajanje in širiti zavest o tej preteklosti. Tako bomo bolje razumeli tudi kasnejše dogajanje in morda utrdili sožitje na stičišču dveh narodov.