Pisanje, ki zdravi dušo

Tržaška Slovenka Elena Cerkvenič je bila v Münchnu, ko je je nenadoma obšla slabost. Po hitrem prevozu v psihiatrično bolnišnico Haar so ji postavili diagnozo, ki jo je globoko pretresla: »Čutila sem neznosno težo te opredelitve: bila sem shizofrena, to je vse. Nič več kot ta beseda, ki povzema vse.« Cerkvenič pa ni dovolila, da bi ji bolezen odvzela veselje do življenja, ravno obratno. Letos je izšla njena knjiga Sono schizofrenica e amo la mia follia (Sem shizofrena in ljubim svojo norost). Delo je memorial, dnevnik, v katerem podrobno opisuje svojo izkušnjo z duševno boleznijo. Knjiga, objavljena pri založbi Meltemi v zbirki 180 – Kritični arhiv duševnega zdravja, odraža revolucionarno vlogo, ki jo je imelo mesto Trst v času Franca Basaglie.

Basaglia ji je dal svobodo

»Basaglia je zame neprecenljivega pomena, saj mi je dal pravico biti mati, žena, aktivna ženska, živeti v mestu, se družiti s prijatelji in živeti zunaj zidov psihiatrične bolnišnice. Pred njim bi ob duševni bolezni končala zaprta v ustanovi, izgubila bi vse pravice in bila popolnoma izbrisana kot oseba,« je povedala Elena Cervkenič na torkovi predstavitvi knjige v okviru niza Il libro delle 18.03 (Knjiga ob 18.03) v avditoriju gradbene šole Formedil v Gorici.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.