Onkraj stene temno brezno

Centri za repatriacijo migrantov (CPR), kakršen deluje v Gradišču, so kot temno brezno, v katero lahko pahnejo nič krivega človeka zgolj zato, ker pri sebi nima dovoljenja za bivanje. Kaj se dogaja za tisto steno, je za pravno državo nedopustna skrivnost. Tako je vodja konzorcija ICS iz Trsta Gianfranco Schiavone ocenil na koncu srečanja z naslovom Rinchiusi e sedati, ki je potekalo v petek v parku Basaglia. Srečanje je uvedla direktorica Centra za umsko zdravje (CSM) Paola Zanus Michiei. »Smo v prostorih, od koder je startala revolucija psihiatrije, ki je presegla dotedanje nečloveške prakse,« je dejala z odkritim namigom, da se v centrih CPR še vodijo nečloveške psihiatrične prakse. Povedala je, da so psihiatri CSM skušali preveriti, kaj se dogaja v centru v Gradišču. Leta 2019 so dosegli, da so tri mesece obiskovali tam zaprte tujce. Ugotovili so, da jih je 30 imelo psihične težave, razumeli pa so, da je bila uporaba pomirjeval dosti večja. Potem jim zaradi pandemije niso več dovolili obiskov. Kasneje so se ponudili, da bi z njimi nadaljevali, a se ne upravitelji ne prefektura niso odzvali.

Kako je z zlorabo zdravil v 10 centrih CPR v Italiji, je poročal novinar Luca Rondi, ki je s kolegom Lorenzom Figonijem napisal reportažo za revijo Altreconomia. Povod je bila smrt 23-letnika iz Gvineje. Najprej ga je tolpa nestrpnežev surovo pretepla pri Ventimigli, od koder je želel v Francijo, potem ga je policija zaprla v CPR v Turinu. Zaradi poškodb bi moral v bolnišnico, zaprli pa so ga v samico. Če se je razburjal, so ga pitali s psihofarmaki. Kmalu je naredil samomor, tako kot drugih 30 zaprtih v CPR v Italiji.

Zaprti tujci in odvetniki so opozarjali na zlorabo pomirjeval. Novinarja sta želela preveriti. Iz petih CPR nista dobila podatkov. Med temi je tudi Gradišče: zdravstveno podjetje nima te evidence, prefektura pa trdi, da imajo le skupni znesek stroškov brez detajlnih postavk za zdravila. Iz petih centrov pa sta z vztrajnim iskanjem le dobila podatke, ki so srhljivi. Tako se v CPR v Milanu letno porabi kar 160 krat več psihofarmakov kot za enakovredno skupino tujcev izven centra, v Rimu pa 127 krat več. Nekaj manj v Turinu, najmanj v Caltanissetti, kjer pa je kljub temu poraba pomirjevalnih tabletk rivatril 2,5 na osebo dnevno. Ob vstopu v CPR naj bi bile osebe psihično zdrave, sicer bi morale v zdravstveno oskrbo. Ali vsi ponorijo, ko so zaprti? Ali so pogoji v CPR tako neznosni? Ali pa se pretirava s pomirjevali? Res je eno in drugo, meni Rondi. V CPR so pogoji bivanja slabši kot v zaporu, to povzroča depresije in psihoze, na katere se upravitelji odzivajo z drogiranjem. V Turinu gre za rivatril 15% vseh stroškov za zdravila, kar je ogromno, saj škatla teh tablet stane le 1,5 evra. Benzodiazepini, antipshihotiki, antidepresivi se delijo kot bonboni. Po eni strani je to simptom neznosnih razmer, po drugi vodi v zasvojenost, psihične motnje in samomore.Socialni delavec Antonio Esposito iz Neaplja je povedal tragično zgodbo o 26-letnem Tunizijcu, ki se je izkrcal na Siciliji oktobra 2021. Najprej so ga zaprli v karanteno na ladji. Niso mu omogočili predložiti prošnjo za azil, ampak so ga po karanteni zaprli v CPR v Rimu. Nihče ga ni informiral, kaj bo z njim, dajali so mu pomirjevala. Mesec kasneje je psihiater priporočil oskrbo v bolnišnici. Tja so ga prepeljali privezanega in pod sedacijo. Več dni je ostal na hodniku bolnišnice San Camillo, vedno privezan in pod sedacijo. Nazadnje je umrl zaradi kapi. 26 let star in pred tem zdrav fant. »Nikar ne mislimo, da se nas to ne tiče. To kar danes počnejo s tujci, lahko nekega dne doleti vse nas,« je dejal Esposito.

Na srečanju je županja Gradišča Linda Tomasinsig obnovila prizadevanja občine, da bi se zaprla centra CARA in CPR. Vanju nimajo vstopa ne instrumentov, da bi ugotovili, kaj se tam dogaja. To je potrdil tudi Schiavone (ICS), nekdanji član preiskovalne komisije, ki je že leta 2007 predlagala parlamentu zaprtje takih centrov. Neregistriranih tujcev je v Italiji med 300 in 400 tisoč, letno repatriiranih je 2500, manj kot 1%. Sistem je neracionalen. CPR stanejo ogromno, ne rešujejo problemov, ampak jih ustvarjajo. Delujejo skoraj ilegalno, bolj na osnovi okrožnic kot zakonskih predpisov, četudi se v njih odvzema prostost ljudem. Nad njimi ni nadzora, kar je za pravno državo nedopustno. CPR v Gradišču je zaradi odmaknjene lege med najslabšimi v državi, deželni politiki in javnosti pa ni mar, kaj se v njem dogaja. Prav mediji in javnost bi morali pogledati, kaj se dogaja onkraj tiste stene, če potrebno tudi tako, da po sodni poti presežejo ovire, ki jih samovoljno postavljajo periferni vladni organi.