O fašizmu, identitetah in japonskih pričeskah

Redko doživiš tako vsebinsko polno in obenem sproščeno debato, kakršna je predsinoči bila v Podturnu na temo identitet ob meji. Zasluga gre organizatorjem, Forumu iz Gorice, listi Goriška.si in deželnemu Paktu za avtonomijo, predvsem pa trem izjemnim sogovornikom, zgodovinarki, psihoterapevtki in novinarju, ki so o kompleksnih vprašanjih govorili vsak iz svojega zornega kota in se vsebinsko dopolnjevali.

Običajne kalupe sta razbila občinska svetnika v Gorici Eleonora Sartori in Novi Gorici Gabrijel Fišer, ki sta uvodne misli podala vsak v jeziku drugega: Sartori v slovenščini in Fišer v italijanščini. Želela sta, da bi EPK2025 bila priložnost za rušenje jezikovnih pregrad, za večjezično sporazumevanje in nadgrajevanje identitet. Rušenje fizične meje je lahko enkratno dejanje, z identiteto pa je teže, to je navadno dolg in počasen proces. Vsekakor so se vsi sogovorniki strinjali, da identiteta ni statičen pojem, ampak se razvija skozi vse življenje.

O fašizmu in zgodovini, ki je v goriškem večetničnem prostoru brisala identitete in vsiljevala italijanstvo, je govorila zgodovinarka Anna Di Gianantonio. Spomin je del identitete. Nam so ga delno izbrisali, zato je treba spet odkriti vso preteklost, tudi zamolčane eksoduse, kot je bil nemško govorečih po prvi svetovni vojni in beg Slovencev za časa fašizma in še po vojni. Spomnila je, da se je nacionalizem uporabljal tudi za zatiranje razrednega boja. V delavskem gibanju so se še pred prvo svetovno vojno povezovali Slovenci in Italijani. Etnične delitve so bile elitam funkcionalne za zatiranje socialnih zahtev. Vse to se je še zaostrilo s fašizmom, požigi kar 134 poslopij v FJK začenši z Narodnim in Trgovskim domom, z brisanjem slovenske identitete ljudi in okolja. Di Gianantonio je preletela medvojna in povojna leta, ko je rimski Urad za mejna območja zalagal tukajšnje nacionaliste z milijardami lir, da bi podpiral italijansko podobo Gorice. To še traja, je dejala in spomnila na manipulacije preteklosti ob dnevu spomina. Potvarjanje zgodovine je v funkciji političnih interesov nacionalistične elite, ki v Gorici še vedno tišči oblast v svojih rokah. Vse to je osiromašilo mestno skupnost in pustilo tudi v ljudeh sled nevroz.

Psihoterapevtka Cristina Bertogna se je navezala na Franca Basaglio in njegovo pionirsko delo v osvobajanju umskih bolnikov. Basaglia je bil več kot psihiater, bral je filozofe, bil je velik humanist in čuteč človek. Bil je upornik, razbijal je kalupe represivne psihiatrije. Niso ga zanimale diagnoze, zanimali so ga bolniki. Obravnaval jih je kot subjekte in ne pasivne objekte zdravljenja, poslušal je njihove tegobe in potrebe, jih s tem osvobajal in hkrati zdravil. Podiral je meje med umobolnico in družbo. Bertogna je govorila tudi o potrebi človeka po pripadnosti, saj smo socialna bitja. Opozorila pa je na nevarnost pretiranega istovetenja s pripadnostjo, saj takrat izgubimo kritični čut in avtonomijo. Zgled so nacistični zločinci, ki so po pričevanju Hanne Arendt nekritično sledili ukazom, tudi najbolj nečloveškim. Psihiatrinja je spomnila tudi na migrante, nove identitete, s katerimi se moramo odprto soočati.

Novinar Ervin Hladnik Milharčič je z iskrivimi pričevanji prispeval svoje izkušnje v rojstnem goriškem prostoru in v svetu, kamor ga je vodil poklic. Narodna identiteta je izbira, je dejal po zgledu none, ki se je leta 1947 iz Morellijeve ulice preselila v Novo Gorico in se odločila, da bo zavedna Slovenka. S prijateljicami je govorila vse jezike tega prostora in se jih posluževala, ko je bilo treba kaj zaupnega prikriti otroškim ušesom. Zviška pa je gledala na nadute Italijane, ki razen svojega niso razumeli nobenega od teh jezikov. Zanimiva je bila anekdota iz Egipta, kjer je pri novinarski akreditaciji imel tri možnosti verske opredelitve: musliman, jud, kristjan. Ateist ni prišel v poštev. V Iranu, kjer je veljal strog kodeks oblačenja za ženske, od japonskih turistk niso zahtevali, da si pokrijejo glavo, kot so jo morale muslimanke in katoličanke. Zakaj? Ker šintoisti niso nikoli bili v kompeticiji z monoteizmi in torej japonske pričeske niso ogrožale družbenega reda. Zanimivo je bilo tudi pričevanje iz Ukrajine, kjer je Milharčič v Kijevu pričakal rusko agresijo. Ugotavljal je, da se jezikovna in narodna pripadnost nikakor ni ujemala s politično. Biti Ukrajinec pač ni stvar jezika, ampak politične opredelitve, je dejal Milharčič in dodal, da je navsezadnje podobno tudi pri nas.