Ni šlo za tisočinke, temveč za povezovanje in vzajemnost

Narod naš dokaze hrani. Pred tremi desetletji so se na Goriškem in daleč drugod v poletnem in zimskem obdobju vrstili Tečaji preživetja v naravnem okolju. Potekali so na pobudo taborniške organizacije, Kinoateljeja (!), krogov SPDG, kulturnih društev, kajakaškega kluba Šilec in ZSŠDI.

Udeleževali so se jih člani in članice navedenih okolišev po trnovskem pogorju, v snežniških gozdovih, bohinjskih planinah, na vodi in snegu, peš, s kolesi in plovili, podnevi in ponoči, po en dan in več dni skupaj, na razdaljo 10 kilometrov (ponoči) in tudi 60 kilometrov (večdnevno) od Predjamskega gradu čez Nanos mimo vipavske grajske palače do gradov nad Mirnom in v Rubijah, od Vrš nad Čepovanom čez Vipavsko dolino do Vrha nad Sovodnjami. Od rihemberškega do renčanskega in sabotinskega napisa Tito. Od pokopališča v Gonarsu do Subide pri Krminu s kolesi in peš do Števerjana. Enkrat smo zaveslali na gibčnih šilcih po Vipavi od izvira do sotočja s Sočo (1992), dvakrat po Soči od Sovodenj do morja, na Soških regatah pa z nekaj stotinami veslačev. Kdo ima še v spominu, da je ZSŠDI podpisalo listino o pobratenju z dolgoletnim množičnim smučarskim Trnovskim maratonom?! V nobenem primeru nam ni šlo za stotinke sekunde ali tisočinke točke, še manj pa za obrazne grimase videne v pariških telovadnicah...

Edinstvena zamisel

Edinstvena med temi zamislimi je potekala avgusta 1994 v obliki štafetnega triatlona s kajaki, v teku in s kolesi. Udeleženci v štirinajstih ekipah s po tremi izvežbanimi športniki, za vsako panogo po eden, so izkušnjo začeli ob izlivu Pevmice v Sočo ob ostalinah vojaškega mostu iz časa prve svetovne vojne pod domačijo pri Štantovih. Kajaki so spolzeli pod Livado in Šintarjem: nekoč so tam zbirali potepuške pse. Nato so vodo zapenili pod Pevmo pod mostom na cesti za v Brda in mimo sedanjega priveza v razsulu, ki pa ga tedaj še ni bilo.

Veslači so štafetne palice predali tekačem pri sejemskem razstavišču pred Štandrežem, ki so v teku nadaljevali ob soškem bregu do ploščadi pred sovodenjsko telovadnico. Pri spomeniku ZSŠSI, ki smo ga postavili leta 1974 ob 50-letnici ustanovitve Udruženja slovanskih sportnih društev v Italiji. Koliko sedanjih obiskovalcev in uporabnikov tiste telovadnice ve za vzgib, ki je botroval postavitvi pomnika, kot ga je oblikoval arh. Jože Cej, sicer odbojkar in trener uspešnih deželnih moštev?

Tam so že nastali terenski razmiki, ki so se uravnovesili ali povečali na tretjem odseku. Med tretjo etapo so kolesarji morali prisopihati na Vrh ter se nato po kolovozih vrniti v Sovodnje, a čakalo jih je vmes »forsiranje« Vipave z dvokolesi na ramenih. Ekipe so prejele diplome in pokale, udeleženci pa priložnostne majice s hrbtnim napisom Triatlhon 1994 – Šola preživetja. Srečujem posameznike, ki še hranijo po domovih ta spomin. Sedaj imajo od 45 do 55 let, nekateri pa 80 do 85 (!). V četrtem starostnem obdobju se takratni mladostniki spominjamo drugačnih pristopov k gibalnim dejavnostim. Namesto »hitreje, više, močneje« so v nas dozorevali občutki »vzajemnosti, povezovanja, družbenosti«.

Sodelovalo štirinajst moštev

Na posnetku pred sovodenjsko občinsko telovadnico so udeleženci štirinajstih moštev štafetnega triatlona leta 1994 . Leta 1986 je ZSŠDI tja premestilo svoj spomenik, ki je bil leta 1974 v bližini postavljen ob petdesetletnici (1924 – 1974) predhodnega Udruženja slovanskih sportnih društev v Italiji. Tedaj so pripravili in izvedli kar štiri moštvene tekaške spominske štafete: Piran – Sovodnje, Trst – Sovodnje, Tolmin – Sovodnje in Rezija – Sovodnje. Že leta 1965, ob dvajsetletnici osvoboditve pa je celotna manjšina izvedla Spominski tek Stedo, ki se je zaključil v Bazovici.