Nekoč so umirali v boju, danes na delovnem mestu

Zadnje tri aprilske dni leta 1945 so se divizijske brigade in manjše enote IX. Korpusa kljub težkim izgubam, ki so jih utrpele v marčevskih in aprilskih ofenzivah nemške vojske, ki so jih do zadnjega vojnega dne podpirale razne kolaboracionistične sile, pripravljale in nato tudi izvedle osvobodilni prodor do Gorice, Tržiča in Trsta. V prvo sta prišla 30. aprila Škofjeloški odred in Prešernova brigada, naslednjega dne v Tržič so prišli Gradnikovci.

Znotraj zasedenega ozemlja so konspirativno že v prejšnjih letih delovale krajevne uporniške mreže: kurirji, obveščevalci, saboterji in bolj množično struktura Delavske enotnosti v tovarnah, ladjedelnicah, pristanišču, VOS in GAP v samih mestnih središčih, vsi pod okriljem slovenske Osvobodilne fronte oziroma furlansko italijanske Resistenze. Iz Gorice in zlasti mestne okolice so uporniki množično odšli v partizanske in garibaldinske briške enote že leta 1944, nekaj sto pa jeseni 1943 po vstajniški Goriški fronti.

V opisanih razmerah so zanje značilno vlogo odigrali četniki, ki so se priklatili v mesto med paničnim umikom z Balkana na Zahod, kjer so računali na zatočišče. Med potjo so plenili in požigali, v Gorici pa so imeli nalogo, da jim po umiku nemških gospodarjev najprej zaščitijo hrbet in hkrati povzročijo čim več škode. Strateško gledano je šlo za industrijske obrate in obrtne delavnice. Podgorska pašerela - brv namenjena pešcem, zlasti delavcem, za premoščanje Soče - je zletela v zrak. V tem tiči vzrok, da so nameravali v podgorskih obratih uničiti proizvodne stroje in same stavbe. Tudi ljudem niso prizanašali: v mestu je med osvobajanjem z orožjem, ki so ga zaplenili kolaboracionistični Difesa territoriale, tiste dni umrlo 54 borcev in civilistov. Med njimi najprej Francesco Dugaro, Camillo Borzese, Enrico Bentivoglio in Luigi Fontanini prav med obrambo predilnice v Podgori in kovinsko predelovalnega kompleksa v Stražcah.

Lična spomenika stojita pred vhodom v dva industrijska obrata v Stražcah in Podgori, od katerih je prvi zapuščen. Pred njima so v četrtek spregovorili predsednica in podpredsednik goriškega združenja ANPI - VZPI, Anna Di Gianantonio in Mirko Primožič, ter predstavnika istoimenskega podgorskega združenja Ennio Francavilla in David Raida. Zlasti prvi spomenik je vreden ogleda, ker so ga šele leta 2021 premestili iz notranjega dvorišča zaprte tovarne Safog v Stražcah na jasico ob glavni prometnici.

Med govori in pozdravi v dveh jezikih so nastopajoči razširili pogled na nekaj tragičnih not tedanjega in kasnejšega časa. Domenico Bentivoglio, Enricov sin, je pol leta pred očetom padel med spopadom z Nemci v Benečiji, mati Marija Gomišček je po vojni leta 1947 bila deležna protislovenskega pogroma v Gorici, ko so ji fašistični prenapeteži v Stražcah razdejali trgovino in uničili vso opremo. Ko bi se le zgodovina ne ponovila! V preteklosti so delavci ginevali v boju, danes množično na delovnih mestih, ko ni zaradi sistema podnajemniškega zaposlovanja nikoli jasno, kdo je pravzaprav kriv!