»Najbolj bom pogrešala svoje sošolce,» pravi zlata maturantka Chiara Piccotti. V razredu na klasičnem liceju Primoža Trubarja v Gorici je bilo le šest dijakov, a so vsi bili med sabo povezani, kot majhna družina, pove mlada sogovornica, doma iz Romjana. Tudi s profesorji so dijaki in dijakinje imeli tesen odnos.
»Profesorji niso bili samo profesorji, ki so nas poučevali, skupaj smo se večkrat sme jali in imeli iskrene, globoke pogovore. Pogrešala bom celotno izkušnjo višje šole, ker me je obogatila na osebni ravni.« Chiara Piccotti se je na zadnji izkušnji petletnega potovanja izkazala in s svojim znanjem stoodstotno prepričala maturitetno komisijo.
»V slovenski pisni nalogi sem pisala o genetskem inženirstvu. Aktualno tematiko sem povezala z utopičnim romanom angleškega pisatelja Aldousa Huxleyja Brave new world, v katerem avtor pred stavi napredno bodočnost, v kateri posameznik nima več prave osebne svobode.« Grškega prevoda so se vsi dijaki bali, priznava Chiara, saj ga že štiri leta ni bilo na maturi. Odličnjakinja se je še najbolj razpisala pri italijanski pisni nalogi. » Pisala sem o delu in kako je nekoč predstavljalo simbol preživetja oz. zaslužka. Dandanes pa to ni dovolj. Za nemškega filozofa Karla Marxa delo ne sme odtujiti ljudi od njih samih, ampak mora biti priložnost, da pokaže potencial posameznika.«
Maja je maturantka opravila sprejemni izpit na Univerzi v Firencah. Septembra se bo preselila v glavno toskansko mesto, kjer bo začela študij mode in tekstilnega oblikovanja. Trenutno pa že zasluženo počiva na obalah Malte, občuduje Sredozemsko morje in s prijatelji slavi konec študijske izkušnje na klasičnem liceju Primoža Trubarja.