»Močna volja po preživetju je zmaga nad smrtjo«

Kinoateljejev Cikel slovenskega filma v Italiji bo svoj tretji odmev doživel v družbi režiserke Petre Seliškar. Njen nov dokumentarni film Telo popelje v skrivnosti človeškega telesa ter moči umetnosti in prijateljstva. Telo, ki je nedavno prejelo nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma, ni le zgodba o bolezni, temveč o moči človeškega duha.

Kar dve desetletji ste s kamero spremljali svojo prijateljico Urško Ristić, ki se pogumno spopada z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Ste se tega lotili z mislijo, da bo iz materiala nastal dokumentarni film?

Ne, nisem, ker tega, kar se je zgodilo njej, ne privoščim nikomur. Mogoče sem na začetku snemala neke vrste spomine na najino norost. Šele kasneje, ko je zbolela, smo snemali njen napredek rehabilitacije, bolj zaradi nje same, kot da bi to enkrat postal film. Ko je pred kamero ponovno shodila, sem pomislila, da je to film, ki ga morajo videti tudi ljudje, ki še nismo bolni. Takrat sva z Brandom Ferrom snemala drug film o Mitku Filefu - zdravilcu iz Strumice, ki se pojavi v bolnici in ji pomaga. Lahko bi rekla, da je Urška padla v njegov film in prevzela glavno vlogo.

Kaj vse sta z Urško v tem času doživeli in kje vse sta kadre posneli?

Urška ima 47 let, v samo 30 letih, odkar jo poznam, bi lahko žanrsko posneli komedijo, triler in akcijski film, da o drami ne govorim. Kar je za film ključno, je najin odnos, ki temelji na zaupanju in prijateljstvu. Posneli smo to, kar je najvažnejše: Urškino moč in željo po življenju, njena podzavest pa je sestavljena iz njenih dnevnikov, ki jih je ves čas pisala. Preživela je dva težka avtoimuna zloma, sepse in marsikatero bolezen, posledice dolgoletnih kemoterapij, obsevaj, leta s kortikosteroidi, invalidsko penzijo, revščino v glavi ter vzpon nazaj iz dna. Diplomirala je iz klavirja, je ena redkih, ki se je iz penzije vrnila v delovni proces. Ključ do tega pa je njen neuničljiv humor, klavir in predvsem ljubezen njenega moža Bojana in ljubezen njenih hčera Zoje in Mije. Močna volja po preživetju in zmaga nad smrtjo. Urška je zame herojinja.

Koliko potrpljenja je bilo potrebnega za tovrsten projekt?

Dolg proces je treba zdržati, ko nihče več ne verjame vanj, v idejo, da bo to enkrat film. To je najtežje. Potem se odpre in se vse zloži, seveda pa nič ne gre brez močne ekipe, ki sledi tvoji viziji in verjame vate. Pomembno je, da se timsko delo zaključi v dobro filma.

Kaj Urškina bolečina zaradi bolezni povzroči pri publiki?

Publika na film različno reagira. Predvsem se mi zdi, da je to odvisno od kulturološkega prostora projekcije. V Franciji v Biarrizu so mi po projekciji celo uro postavljali zelo natančna vprašanja, v Sarajevu so se ljudje od srca nasmejali. Verjetno zato, ker jim je bila smrt med vojno tako blizu in ker se Urška večkrat dotakne dna, potem pa ugotovi, da ima dno še klet. V filmu ni ključna bolečina, ampak kaj z njo naredimo. Lahko bi naredila film, da bi se gledalci preprosto zjokali, to pa ni bil moj namen - nasprotno.

Telo, novi dokumentarni film Petre Seliškar, bo v okviru Cikla slovenskega filma, ki ga prireja goriški Kinoatelje, na ogled v Novi Gorici, Gorici in Špetru. Prva projekcija bo danes ob 12.45 na Gimnaziji Nova Gorica, v Kinemaxu pa se bo dokumentarec zavrtel ob 20. uri. Dogodek prirejajo v sodelovanju s produkcijsko hišo Petra Pan. V soboto, 16. marca, bo film na ogled še v Krajinskem in pripovednem muzeju v Špetru, kjer bo filmski večer potekal v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.