Mnoge bi se učile italijanščine, vendar tečajev trenutno ni dovolj

»Veliko priseljenk dela, zaposlitev iščejo tudi številne Bangladeševke, vendar je zanje nepoznavanje jezika zelo velika težava. Mnoge bi se rade naučile italijanščine, vendar je tečajev odločno premalo.«Tako pravi Arturo Bertoli, predsednik društva AMI (Associazione Monfalcone Interetnica), ki si že več let prizadeva za družbeno vključevanje priseljencev iz najrazličnejših krajev.

Tečajev odločno premalo

Priseljenci in priseljenke se lahko italijanskega jezika učijo v pokrajinskih središčih za izobraževanje odraslih CPIA. Ko opravijo ustrezni tečaj, tujci pridobijo certifikat A2, ki ga potrebujejo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

V nekdanji goriški pokrajini središče za izobraževanje odraslih deluje v Tržiču, kjer je zanimanja za učenje italijanskega jezika zelo veliko. »Tečaje italijanščine, ki jih prirejajo v središču za izobraževanje odraslih, obiskuje približno tisoč priseljencev in priseljenk, vendar jih je še vsaj petsto na čakalni listi,«poudarja Bettoli. Po njegovih besedah so se so že pred nekaj leti spričo pomanjkanja tečajev italijanščine v društvu AMI odločili, da bodo tudi sami ponujali tujim državljanom in državljankam možnost učenja italijanskega jezika.

»V dopoldanskem času prirejamo tečaje italijanščine za ženske, ki še ne delajo, medtem ko se v popoldanskem in večernem času italijanščine večinoma učijo moški, ki so podnevi drugače zaposleni,« pravi Bertoli in razlaga, da njihove dopoldanske tečaje trenutno obiskuje sto žensk, še drugih petdeset jih je na čakalnem seznamu. Ob zaključku tečaja obiskovalci oz. obiskovalke ne pridobijo certifikata A2, po drugi strani jim pridobljeno znanje jezika kakorkoli koristi v vsakdanjem življenju in sploh pri iskanju zaposlitve.

Brez znanja jezika ne gre

»Mnoge priseljenke bi se rade zaposlile, kar je brez znanja jezika še toliko težje, saj prostih delovnih mest v naših krajih ni ravno na pretek,«ugotavlja Bertoli, ki je glede prizadevanj za integracijo tujih priseljencev (med njimi v Tržiču veliko večino predstavljajo Bangladeševci) zelo kritičen do tržiške občinske uprave.

»V zadnjih sedmih letih občina ni poskrbela niti za en jezikovni tečaj, čeprav je jasno, da je zanimanje za učenje italijanskega jezika med priseljenci in priseljenkami zelo veliko. Županja sicer že dalj časa trdi, da so priseljenke raje doma in da se zaradi tega nočejo učiti italijanščine. To nikakor ne drži, saj iz naših vsakdanjih izkušenj ugotavljamo, da si vedno več priseljenk hoče poiskati zaposlitev in se čim aktivneje vključiti v krajevno življenje,«poudarja Bertoli in opozarja, da nihče ne poskrbi niti za otroke, ki se iz svoje izvorne domovine priselijo v Tržič med šolskim letom.