Med ranjenimi vojaki je spoznal nesmisel vojne

Pred nekaj meseci je v Gorici izšel prevod v italijanščino knjige, ki opisuje pot avstro-ogrskega vojaškega zdravnika Isaaka Arthurja Barascha.

Zdravnik je bil judovskega rodu in je bil rojen v mestu Zloczow – zdaj Zolochiv v Ukrajini. Kot član sanitetne službe je delo frontnega zdravnika opravljal v raznih odsekih soške fronte in kasneje tudi med boji na Piavi. Med vojno je pisal izčrpen dnevnik, ki ga je obogatil z osebnimi opažanji in razmišljanji. Umrl je za posledicami španske gripe septembra 1918, ko je bil star komaj 33 let. Pokopan je na judovskem predelu osrednjega pokopališča na Dunaju.

Dnevnik je pisal v nemščini, po medvojni selitvi njegovih družinskih članov v ZDA, pa so dnevnik prevedli v angleščino in pred tremi leti je izšla knjiga z naslovom The Mountain War.

Lani poleti sta Goriško obiskala zdravnikova pranečakinja Shulamit-Shula Kopf, časnikarka v Tel Avivu, in zgodovinar Erwin A.Schmidl z Dunaja, svetnik in univerzitetni docent ter sodelavec Akademije za deželno obrambo. Pri nas sta si hotela ogledati kraje, kjer se je med prvo svetovno vojno mudil Isaak Arthur Barasch.

Tem dogodkom in tudi knjigi v italijanščini so posvetili eno od predavanj na letošnjem festivalu èStoria. Dobro obiskano srečanje je bilo v dvorani Dora Bassi in ga je vodil goriški zgodovinar Pierluigi Lodi.

Tragično obdobje in lik judovskega zdravnika sta obdelala ugledna gosta, že omenjeni Erwin A. Schmidl z Dunaja in Hew Strachan iz Edimburga na Škotskem, sicer profesor zgodovine na univerzi v Oxfordu. Za odlične prevode iz angleščine sta poskrbela Peter Szabo in Katja Voncina.

Obsojal je evropsko elito

Predavatelja, ki sta sodelovala pri izdaji knjige, sta povedala marsikaj zanimivega iz tistega krutega obdobja, ki ga je s tolikšno pozornostjo in natančnostjo opisoval zdravnik Barasch. Iz njegovih razmišljanj, sta naglasila ugledna profesorja, je občutiti protivojno razpoloženje, predvsem pa obsodbo evropske elite, ki je zakuhala vojno. Barasch je bil med sanitetnim osebjem, ki je bilo prisotno takoj za prvimi bojnimi črtami in je takorekoč »s prve roke« spoznal krute posledice na ranjenih vojakih. Kot zdravnik je moral tudi ocenjevati resnost ran in bolezni pri vojakih in poskrbeti, da so se le-ti čim prej vrnili na fronto. Nikjer v svojem dnevniku pa ni izpostavljal svojega judovskega porekla, kajti sam se je imel za laičnega Juda, ki se je čutil bolj svetovljan z Dunaja, kot pa sin hebrejskih staršev iz zakotne Galicije.

Navdušila bi tudi Slovence

Naslov italijanskega prevoda knjige je Diario di guerra sul fronte dell’Isonzo 1916-1918. Knjiga je na razpolago v raznih goriških knjigarnah, prof. Erwin Schmidl pa je opozoril, da potekajo priprave tudi za njen tisk v nemškem jeziku.

Mi pa bi dodali, da bi bila knjiga brez dvoma zelo zanimiva tudi za slovenske bralce, saj se marsikaj opisanega dogaja v slovenskih krajih Goriške, na Krasu, v Vipavski dolini in tudi v sami Gorici.