Ljubka Šorli, svetel zgled strpnosti in pozitivne vizije

GORICA Kulturni center Lojze Bratuž v sodelovanju s Fundacijo Goriške hranilnice, Zvezo slovenske katoliške prosvete in društvom F.B. Sedej vabi na multimedijsko monodramo Ljubka Šorli, pesnica upanja in ljubezni, ki bo doživela premiero v nedeljo, 13. oktobra, ob 18. uri. Poklon kulturni delavki, učiteljici, ženi Lojzeta Bratuža, protagonistki primorske zgodovine, je napisala in režira Jasmin Kovic, s katero smo se pogovorili o tem projektu.

Obravnavati lik Ljubke Šorli pomeni dotakniti se pomembnega in delikatnega poglavja goriške zgodovine: kako je prišlo do te zamisli?

Zamisel o predstavi, posvečeni Ljubki Šorli, se je porodila kulturnemu delavcu Mateju Kavčiču iz Tolmina. Na tamkajšnji občinski upravi so želeli obeležiti 30. obletnico smrti Tolminke, najbolj priljubljene primorske pesnice. Lani so v mesecu oktobru nastali prvi zametki predstave, ki jo letos, preoblikovano in obogateno, predstavljamo goriški publiki.

Kako je potekalo »štiriročno« delo na scenariju?

Scenarij je oblikovan kot neke vrste radijski intervju Ljubki Šorli, zato ga sestavljajo skoraj izključno Ljubkine besede, izvzete iz cikla intervjujev Drevo ob Soči, ki jih je pripravila in vodila profesorica Marija Češčut na Radiu Trst A, njene osebne izjave iz objavljenih pričevanj in njene pesmi. Moj dramaturški doprinos se kaže skozi aktualizacijo lika Ljubke, ki preko odrske postavitve zaživi v sodobnejšem kontekstu, a kljub temu ohranja pristnost živega, ne fiktivnega pričevanja skozi originalne besede osebe, ki nas, sodobnike, v živo spet nagovarja s še večjo močjo.

Zasedbo sestavljajo igralka, glasbenik, pevka: katera je njihova vloga znotraj pripovedi?

Pripoved Ljubke, ki jo upodablja igralka Arna Hadžialjević, se prepleta z avtorsko glasbo Aleksandra Ipavca, ki je neke vrste emotivni odsev njenega čutenja. Z izvajanjem delno improviziranih skladb v živo Ipavec dobesedno diha z igralko, jo podpira in krepi njena čustvena stanja. V tej novi postavitvi se nam je pridružila še sopranistka Rebeka Pregelj. Zapela bo njene pesmi o letnih časih, ki so metaforični izraz različnih obdobij Ljubkinega življenja.

Zgodba je zelo znana: ste z raziskovanjem odkrili nove aspekte, ki so bili do sedaj manj poudarjeni?

Čeprav je večina Primorcev prepričana, da Ljubkino zgodbo nekako pozna, ker jo razbira predvsem skozi njen lirični opus, moramo priznati, da njeno osebno pretresljivo življenjsko pot večkrat zasenči bolj znana, tragična usoda soproga Lojzeta Bratuža, ki se z njeno seveda prepleta, a le delno. Ljubka je zato znana predvsem kot vdova goriškega skladatelja. Le redkim pa je v podrobnostih znana njena osebna življenjska zgodba, ki je bila postlana s številnimi težkimi preizkušnjami, od begunstva do prisilne deportacije vseh njenih družinskih članov, razdejanja njenega doma, vse do psihičnega in fizičnega mučenja. Gledalce predstave zato vedno znova preseneča in presune njena osebna intimna zgodba, ki je prežeta s trpljenjem, a tudi z veliko milino in visoko, zgledno moralno držo.

Kaj vas osebno najbolj fascinira v tem liku?

Vsakič znova me pritegne njena presunljiva zmožnost odpuščanja vsem, ki so bili na kateri koli način vpleteni v najtemnejši vrtinec nasilja naše polpretekle zgodovine. Njena zmožnost razumevanja, racionalnega razločevanja, emotivne inteligence in empatičnega razmišljanja ostajajo vsem, ki živimo na stičišču kultur, svetel zgled strpnosti in pozitivne vizije.