Ko je minilo eno leto od odprave mejnih pregrad

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o prvi obletnici odprave mejnih pregrad. Članek je bil objavljen v nedeljo, 21. decembra 2008.

Pred natanko enim letom, v noči med 20. in 21. decembrom, je morje ljudi iz Goriške preplavilo in odplavilo mejo. Nekateri so z njo tudi pometli, kot že na »nedeljo metel« avgusta 1950, tako da smo med lanskimi praznujočimi Goričani opažali metle. Bil je simbol, da smo podirali mejo ves povojni čas, schengenska širitev pa naj bi ji zadala smrtni udarec. Zato je bilo navdušenje na vrhuncu, ljudi pa presenetljivo veliko. Morje ljudi. Kaj se je po enem letu spremenilo? Na vprašanje odgovarjata župana Gorice in Nove Gorice, Mirko Brulc in Ettore Romoli, ki sta se v lanski schengenski noči izkazala v uglašenem duhu, kot nikdar več odtlej: med veselico v Solkanu je Brulc zaigral s harmoniko, Romoli pa zapel. Zvoki harmonike in vzhičenost lanske noči so mimo, z meje izginjajo še zadnji ostanki pregrad, vse to, kar naj bi padec meje obljubljal, pa še zdaleč ni uresničeno.

»Veliko več moramo narediti na področju združevanja ljudi,« pravi Brulc: »Lani ljudje niso mogli verjeti, da lahko gredo čez mejo svobodno. Tega smo se hitro navadili, čezmejni stiki pa ostajajo takšni kot prej, na ravni društev, klubov... Seveda je več prehodov meje, a sem le pričakoval večjo povezanost med mestoma, da bodo naši ljudje zahajali na prireditve in dogodke tudi na drugo stran. In obratno, seveda. Pustimo ob strani trgovine. To, da prihajajo iz Italije v naše trgovine, me ne navdaja z blaznim zadovoljstvom.

Želimo doseči višjo raven povezanosti. Trgovine seveda pritegujejo, zato je tudi v tem neka vrednota, a to še ni tista “špiča”, ki jo jaz sanjam.

Županu Romoliju smo našteli projekte evrouniverze, evrokampusa in ESFRI, ki imajo razvojni potencial. Mi želimo, da bo vanje vključen tudi teritorij na drugi strani. To je tisto, kar sanjamo. Ko bomo to uresničili, bom lahko rekel, da zares skupaj živimo v istem prostoru.« Brulc napoveduje večjo agresivnost, zato da bi premaknili z mrtve točke vključevanje Slovenije v evroregijo. Jedro naj bi nastalo na Goriškem, k čemur bo prispevala regionalizacija Slovenije: »Na naši strani bomo startali s šestimi ali sedmimi občinami.

Kdor bo imel interes, bo lahko pristopil. Tako se bo naša evroregija širila.

Združevali se bomo izključno v korist gospodarstva, prehajanja delovne sile in vseh bonitet, ki bi jih lahko tu imeli, na primer skupno zdravstveno izkaznice. To nam pomeni evroregija, ne pa sestankovanje. Preveč je govorjenja, akcije pa ni. Tudi simboličnih dejanj ni treba več. Kar je bilo možno, smo že naredili. Kvečjemu tvegamo, da nas dejanja z neko simboliko pripeljejo k temu, da se znova razdružujemo. Ni nam več treba napisa Naš Tito in trikolore na gori.« Brulc napoveduje, da bo posegel pri ministru, zato da bo tudi slovenska država počistila z nadstreški in ostanki mejnih objektov, »žal pa ni denarja za takšno infrastrukturo, ki bi na dnu Erjavčeve preprečila oviro železnice«. Veliko si obeta od Majskih poljan, ki nastajajo v bližini: »To bo nov del mesta s 600 stanovanji, tam bo trgovski center Supernova s kinodvoranami, prodajalno OBI, javnimi lokali, zelenjem, parkirišči in še marsičem.« K temu dodaja, da cene novogoriških stanovanj padajo, zato pa bodo postala zanimiva tudi za italijanske državljane.

»Nedvomno je, da brez fizičnih pregrad zaznavamo večjo bližino s sosedi. Klima v mestu je boljša,« pravi goriški župan Romoli: »To je proces, ki se je začel in bo seveda obrodil sadove. Ni pa enostavno oceniti, kaj se je v enem letu spremenilo. Nekoliko sem razočaran, pričakoval sem več. Prepričan sem, da bodo naši ljudje začeli živeti obe mesti, ko bodo imeli tudi gospodarski interes. Na pot integracije bomo stopili, ko bomo te ekonomske interese znali poenotiti. Ko danes v vlogi župana razmišljam o prihodnosti in koristih Goriške, to delam na 360 stopinj, v svoje misli vključujem tudi Novo Gorico.

To nam naroča tudi naša preteklost, ko je Gorica imela širše zaledje in je Goriška že bila enoten prostor. Takšen prostor moramo ponovno udejanjiti.

Integracija bo, ko bodo naši ljudje zahajali na delo v Novo Gorico, kot zahajajo na primer v Tržič. Želja, da bi se udeleževali novogoriških prireditev in drugih dogodkov, pa se na naši strani tolče z neznanjem jezika. To je še velika ovira. Moti se pa, kdor daje krivdo politiki in trdi, da se nimamo dovolj radi s sosedi. Ne moremo vsega pričakovati od politike. Danes so na potezi predvsem ljudje.«

Igor Devetak