Ko drugačnost razblini krhko ravnovesje v družini

Sprejemanje drugačnosti, zapletenost družinskih odnosov, glasba kot strast in rešitev in pa duhovi in iluzije, ki si jih ustvarjamo, da skoraj ne vemo več, kaj je resnično in kaj le sad naših fantazij. Te so nekatere izmed tem filma La vita accanto, ki je tačas na ogled v goriškem Kinemaxu, kjer je v petek potekalo srečanje z Marcom Tulliom Giordano, režiserjem celovečerca.

Giordana je poznan predvsem po zaslugi filmov I cento passi iz leta 2000, ki je posvečen zgodbi mafijskega umora Peppina Impastata, in La meglio gioventù iz leta 2003, v katerem skozi življenje rimske družine povzame spremembe v italijanski družbi od leta 1966 do leta 2003.

Priznani režiser je gledalcem, ki so v petek napolnili dvorano št. 2 goriškega Kinemaxa, razkril nekaj zanimivosti o svojem zadnjem filmu La vita accanto, v katerem so v ospredju ženski liki. Igralke Sonia Bergamasco, Valentina Bellé (ki med drugim nastopa v nadaljevanki Volevo fare la rockstar Goričana Mattea Oleotta) in Beatrice Barison - teta, mama in hčerka - so protagonistke drame, povzete po istoimenski knjigi in po scenariju, ki ga je napisal italijanski režiser Marco Bellocchio. Bellejevi, mladi nevesti premožne družine iz Vicenze, se rodi deklica z madežem (hemangionom) na licu. Ta njena »drugačnost« pretrese mamo in razbije krhko družinsko ravnovesje. Glasba, točneje klavir, pa postane ključnega pomena za razvoj deklice.

Obe sta tudi pianistki

Giordana je med drugim razkril, da sta tako Sonja Bergamasco kot Beatrice Barison tudi pianistki, tako da so prizori, kjer igrata klavir, resnični.

»Ne maram igralcev, ki se delajo, da igrajo klavir. Čustveni izrazi na obrazih pianistov pa se mi zdijo čudoviti,« je med drugim poudaril Marco Tullio Giordana.