Kaj pa vzajemno učenje slovenščine in italijanščine?

Najzanimivejši del sredinega srečanja Evropeistične akademije o bližnji Evropski prestolnice kulture je bržkone bil tisti, ko so do besede prišli poslušalci v dvorani Kulturnega doma. Dotlej se je zvrstilo deset posegov, od uvoda predsednika akademije Claudia Cressatija, dveh pozdravnih nagovorov in sedem gostov, ki so razpredali spodbudne misli o epohalnem pomenu EPK za bodočnost obeh Goric in ne samo, saj je med gosti bil tudi predstavnik iz nemškega Chemnitza, ki bo letos prav tako prestolnica kulture.

Da pa ni zlato vse, kar se sveti, je v prvem posegu iz parterja opozoril Leonardo Colletta iz krožka Arci-Gong, ki je goste pobaral, kaj se ob vseh velikih programih dogaja glede vzajemnega učenja slovenskega in italijanskega jezika, ki naj bi bilo temelj preseganja predsodkov. Zadel je v živo, saj se je za njim oglasilo več poslušalcev. Italijanski oče je prispeval izkušnjo, ko je otroka vpisal v slovenski vrtec, edino možnost, da bi se naučil obeh jezikov. Starejša Goričanka je podala pričevanje o nekdanji večjezičnosti, ko slovenščina in nemščina nista bili tuja jezika, ampak živi sestavini goriškega jezikovnega miljeja. Omenjeni so bili tečaji slovenščine, ki jih nudijo nekatera združenja. Direktorica Zavoda GO!2025 Mija Lorbek je povedala, da ponujajo on-line tečaje jezikov, ki so na Youtubu dobro obiskani in da bodo 28. januarja predstavili še nagradni program Boulevard za igriv pristop mladih do sosedovega jezika. Ob teh hvalevrednih pobudah pa izstopa pomanjkanje bistva: rednega kurikularnega učenja sosedovega jezika v vseh šolah obeh Goric.

Niso vedeli za slovenske šole

Profesorici z nižje srednje šole Ascoli, ki si že leta prizadevata za pouk slovenščine italijanskim učencem, sta povedali, da so dodatne ure slovenščine nekoč bile financirane s sredstvi z ministrstva, ki jih zdaj ni več. Šola se je pobratila z novogoriško osnovne šole Milojke Štrukelj, s klasičnim licejem Primoža Trubarja (»Le par sto metrov je oddaljen od nas, a naši dijaki pred tem niso vedeli za obstoj slovenskih šol v Gorici,« sta povedali) so se dogovorili, da jim dijaki nudijo brezplačne ure slovenščine. Šola si prizadeva, kot zmore, a manjka sistemska rešitev.

EPK je še ni prinesel. Orjaška jezikovna omejenost meče temno senco na glamurozni blišč napovedanih dogodkov. O teh je bilo na odru veliko spodbudnih besed, začenši z uvodom Cressatija o pomenu EPK za promocijo prostora in utrjevanje zavesti o evropski pripadnosti. Po pozdravu predstavnika dežele FJK Maria Zoletta je predsednik Fundacije Goriške hranilnice Alberto Bergamin EPK označil kot priložnost, da iz boleče preteklosti konflikta identitet zgradimo skupno bodočnost.

Občini sta zastopala odbornica Patrizia Artico in župan Samo Turel. Prva je dejala, da dialog in sožitje nista samoumevna, a sta vredna napora. Preseči je treba konkurenčnost med mestoma in polno doživljati njuno raznoliko bogato ponudbo. Turel je dejal, da EPK ni nagrada, ampak izziv, da se izboljšamo. Prav tako meja, jeziki, identitete ne smejo biti ovira, ampak spodbuda zlasti s pogledom na mlade.

Trijezičnost častna vizitka

Mija Lorbek (Zavod GO!2025) je izpostavila večjezičnost kot unikum goriške EPK. Vse gradivo je dosledno trijezično vključno z angleščino, kar je velik napor, a tudi dodana vrednost in častna vizitka, s katero se predstavljamo Evropi. Projektni menedžer na EZTS Marco Marinuzzi je poudaril pojem skupne čezmejne kulture, ki se izraža v jezikovni raznolikosti. Kulturna ponudba v temu letu bo bogata na vseh področjih, prav tako pa bo pomembna dediščina, ki jo bo pustilo sodelovanje: proces skupnega dela v 3 jezikih bo največja inovacija, ki mora ostati tudi po koncu EPK.

Zanimivo pričevanje so prispevali tudi direktorji treh javnih arhivov v Gorici Marco Plesnicar, Novi Gorici Tanja Martelanc in Chemnitzu Paolo Cecconi, v Nemčiji živeči Italijan.

Mimo projektnih knjig in torej brez izdatnih denarnih sredstev so se podali v skupni projekt za ovrednotenje arhivskega gradiva. Zbrali so dokumente o kočljivih petih povojnih letih 1945-50 v treh mestih, ki bo kmalu na ogled v prostorih Fundacije Goriške hranilnice.