Kaj, če bi spet uvedli prepustnico?

Goričani te dni zaprepadeno opazujemo ograje na mestnih mejnih prehodih. Vsi vemo, da je zaprtje meje posledica koronavirusa, kljub temu pa nas je prizadelo, saj je čez noč prekinilo naravni tok življenja prebivalcev dveh sosednjih mest. Zato se marsikdo sprašuje, ali ne bi bilo primerno uvesti kakšne sodobne različice nekdanje prepustnice, ki bi prebivalcem obeh Goric omogočala prosto gibanje v tem skupnem prostoru. Med njimi je Livio Semolič, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze.

»Vsi smo prizadeti, ker se je slovenska vlada odločila za zaprtje mestnih mejnih prehodov, pred časom pa je italijanska stran želela postavljati mejne kontrole z izgovorom problema migrantov. Vsaka od teh odločitev ima lahko svojo logiko na vsedržavni ravni, a nobena ne upošteva posebne goriške stvarnosti, kjer ulice naravno prehajajo iz ene države v drugo. In ravno v tem je čar in edina možnost za razvoj našega skupnega prostora. Tu zadobi fraza back to the future jasen smisel, saj ima prihodnost svojo logiko le v izhodišču večstoletne preteklosti večjezičnega goriškega prostora. Od tod smo startali zato, da je lahko nastal EZTS GO, ki sloni na soodvisnosti treh sosednjih občin. Iz tega so nastali številni projekti, med katerimi gre posebno izpostaviti projekt skupnega zdravstva,« pravi Semolič in opozarja, da ima enako izhodišče tudi novogoriško-goriška kandidatura za Evropsko prestolnico kulture leta 2025, »v kateri je tudi slovenska manjšina protagonist v svoji naravni povezovalni vlogi«.

»Ali je prihodnost naše goriške realnosti lahko odvisna od samovoljnih odločitev ene ali druge državne vlade, za katero je ta dragoceni goriški mikrokozmos le eden od tolikšnih državnih okrajev? Vse našteto me vodi k prepričanju, da bi goriški čezmejni unikum danes morda potreboval nekaj podobnega, kot je bil v povojnem obdobju Videmski sporazum, s katerim so uvedli prepustnico. Takrat, sredi 50. let prejšnjega stoletja, je ta dogovor med Italijo in Slovenijo dejansko odprl perspektive razvoja čezmejnega prostora. Istočasno je tudi predstavljal dobro prakso za nastajajočo skupno Evropo,« pravi Semolič, ki meni, da bi danes lahko razmislili o »Goriškem sporazumu«, s katerim bi normirali proces povezovanja »dveh Goric, enega mesta«, kot je našo realnost že sredi 90. let poimenoval Darko Bratina.

»V teh letih smo bili priča pospešeni dinamiki sodelovanja, še vedno pa manjka primeren zakonski okvir “čezmejnega statusa”. Bomo lahko nadgradili dosedanje delo in skupno naprezanje brez pravnega okvira, ki bi ga lahko določili v sklopu novega meddržavnega dogovora? Mislim, da ne. Zato bi bilo po končani pandemiji vredno razmisliti o pravnih okvirih, znotraj katerih lahko omogočimo temu čezmejnemu prostoru odprto pot do razvoja v logiki enega in edinega transnacionalnega urbanega naselja pod okriljem EZTS. Sam se zelo dobro zavedam vseh možnih težav pravne in politične narave, a tudi zakonodaje in raven državnih suverenosti so se vseh teh letih prilagajali novonastalim realnostim; ključ vsake odločitve bi moral sloneti na dobrobiti državljanov. V tem primeru pa je v igri tudi bistvo evropskega integracijskega procesa,« poudarja Semolič in izraža podporo županoma obeh mest z željo, da bi čimprej prišlo do ponovnega odprtja mejnih prehodov.