Igral je, kot da bi želel klavir spremeniti v orkester

V Imago Sloveniae se Vila Vipolže vključuje kot edinstven primer renesančnega podeželskega dvorca: podoba Slovenije kot blagovna znamka, tokrat kot partner Glasbene matice (GM) pri projektu Interreg, ki ga je EU podprla tudi v sklopu GO! 2025. Uspešnost vsakega projekta je odvisna od različnih faktorjev: za spretno načrtovanje nosi glavno zaslugo novoimenovani ravnatelj GM Manuel Figheli, najbolj pomembna pa je vloga programskega vodje, ki zna projekt napolniti z žlahtno vsebino. Aleksander Gadžijev je dokazal, da ni samo odličen pianist, temveč tudi pretanjen umetniški vodja, ki zna svoje mednarodne stike povezati v umetniško zanimiv in tehten lok: mlajši in starejši izvajalci z vseh koncev sveta, pestre zasedbe, raznoliki programi in lokacije, ki so ovrednotile najlepše kotičke čezmejnega prostora, v katerem imajo goriška Brda glavno vlogo. Vse to je letošnji festival Prečkanja-Sconfinamenti nudil v izobilju.

Le streljaj od državne meje se med mehkimi valovitimi briškimi griči dviga Vila Vipolže, stavba z bogato zgodovino, ki je v zadnjem dvajsetletju doživela korenito in filološko pozorno prenovo ter se zdaj ponuja kot turistična destinacija, ki dopolnjuje izredno bogato mrežo nastanitev. Osrednja dvorana je gostila koncert romunskega pianista, ki smo ga v naših krajih prvič poslušali septembra 2017, ko je v tržaškem gledališču Verdi igral 3. koncert v C-Duru op. 26 Sergeja Prokofjeva. Daniel Ciobanu nas je že takrat navdušil, mladi mojster pa je med študijem v Berlinu navezal tesno prijateljstvo z Aleksandrom Gadžijevim, kot sta nam oba mlada umetnika povedala pred koncertom: povezujeta ju podoben odnos do glasbe, radovednost in fantazija, ki jo vnašata v svoje nastope, pa tudi širši svetovnonazorski pogledi.

Mladi romunski virtuoz je v program vključil predstavnika svoje dežele, ki sta se smiselno navezala na barvito vsebino koncerta: najprej Constantin Silvestri z virtuoznim Bakhanalom, nato George Enescu, morda bolj znan kot odličen violinski virtuoz, ki je tudi kot skladatelj pustil žlahtno zapuščino; Ciobanu nas je še posebej opozoril na skladbo Carillon Nocturne iz zbirke Pieces Impromptues op. 18, ki je onomatopeično posnemala zvonove meniškega samostana.