Identiteta, jezik in čut pripadnosti

Slovenska osnovna šola Ljubke Šorli v Romjanu je bila predmet študije Večjezičnost in identitete v obmejnem prostoru, ki so jo raziskovalci fakultete za družbene vede Univerze v Trstu in Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) izvedli med dijaki, šolskim osebjem in starši. Publikacijo so predstavili včeraj v ronškem avditoriju v sodelovanju z Večstopenjsko šolo Doberdob, Združenjem staršev Romjan in pod pokroviteljstvom Občine Ronke.

Šolo v Romjanu pretežno obiskujejo otroci, katerih prvi jezik je italijanščina, v šolskem okolju pa sporazumevanje poteka v slovenskem jeziku. Njihova identiteta je zato nekako razpeta med dvema kulturnima in jezikovnima svetovoma. Podoben pojav je v manjši meri navzoč tudi v drugih slovenskih šolah v Italiji, ronški primer pa je bil za raziskovalce posebej zanimiv, saj je tamkajšnja šolska populacija zelo številčna, učenci iz italijansko govorečih družin pa daleč pravladujoči. Cilj avtorjev monografije je zato bil ponuditi podlago za učinkovitejše razumevanje zapletenih procesov jezikovnega in kulturnega prepletanja italijanske in slovenske skupnosti, hkrati pa prispevati k izboljšavi šolskih programov na obravnavanem območju z vsebinami vezanimi na večkulturnost in inkluzivnost.

Večer je povezovala Zora Černic, odgovorna za slovensko okence pri občini Ronke. Občinska odbornica za kulturo Monica Carta, ki je tudi za svoja otroka izbrala slovensko šolo, je dejala, da občinska uprava trdno verjame v vrednotenje različnih identitet in je ponosna, da je šola v Romjanu primer dobre prakse. Ravnateljica Sonja Klanjšček je poudarila posebnost te šole na stičišču dveh kultur in se zahvalila raziskovalcem za napotke, kako še izboljšati šolsko ponudbo. Ponos nad doseženim na tem območju, kjer nekoč ni bilo slovenske šole in se zdaj iz generacije v generacijo vse bolj širi znanje slovenščine, je izrazila tudi predsednica Združenja staršev Romjan Damjana Kobal.

Zajetno monografijo in nekaj temeljnih ugotovitev raziskave so predstavili urednika Devan Jagodic (Slori) in Moreno Zago (univerza Trst) ter glavna avtorja Federico Tenca Montini in Maja Melinc Mlekuž. Zago je pojasnil, da je raziskava ciljala na dva temeljna pojma jezika in identitete. Slovenski jezik v Laškem ni več tuj, pridobil je prestiž, utrdila se je zavest, da njegovo znanje v obmejnem prostoru nudi več priložnosti. Identiteta pa ni le znanje jezika, je tudi čut pripadnosti. In ker je razpeta med dva svetova, je ta identiteta hibridna, zato pa bogatejša in strpnejša, saj ponuja možnost gledati na svet tudi z očmi drugega.

Jagodic je podrobneje predstavil vsebino monografije, ki v prvem delu predstavlja kontekst raziskave v šoli s slovenskim učnim jezikom, ki pa jo obiskujejo otroci iz pretežno italijanskih družin, kar je izziv za učence, starše in samo šolo. Poleg že navedenih avtorjev sta pri tem sodelovali tudi Matejka Grgič in Norina Bogatec. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene empirične ugotovitve raziskave, Jagodic pa je v sklepnem poglavju povzel zaključke, v katerih je analiziral pozitivne in problematične vidike. Šola mora biti odprta in inkluzivna, obenem pa zagotoviti učencem pridobitev ustrezne ravni znanja slovenskega jezika, je povzel.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.