Čeprav malokateri Goričan ve, kje se nahajata in kaj sta vasici Benica in Pince Marof, sta ta kraja zelo povezana z Goriško. Omenjeni vasici se nahajata na čisto drugem koncu Slovenije, več kot 300 kilometrov stran od nas: ležita namreč na obširnih ravnicah južno od Lendave, le streljaj od meje z Madžarsko in dva streljaja od meje s Hrvaško. Vez z Goriško so njuni prebivalci, nekoč stoodstotno, sedaj dobra tretjina. Tista tretjina nosi priimke, kot so Pahor, Peric, Jelen, Ferfolja, Ferletič, Marušič, Pavletič, Radikon, Mavrič, Bensa in Devetak. Pred sto leti so te priimke nosili vsi prebivalci Benice in Pince Marofa. In pred sto leti se predniki današnjih Pahorjev in Radikonov ustanovili ti dve vasici med rekama Muro in Ledavo. To je bilo leta 1922.
V prejšnjih tednih so na nogometnem igrišču med obema vasicama pripravili občuteno proslavo ob 100-letnici ustanovitve Benice, ki ji je kako leto kasneje sledila še ustanovitev Pince Marofa. Jubilejne proslave in vaškega praznika so se udeležili praktično vsi prebivalci vasi, poleg njih pa še mnogi ugledni gostje in sorodniki ter prijatelji iz raznih krajev na Goriškem, tudi iz zamejstva.
Kdo so sploh bili razni Perici in Pahorji, ki so pred sto leti naselili območja ob Muri? Šlo je za begunce, ki jih je prva svetovna vojna pregnala iz raznih krajev v Posočju. Dobra štiri leta so tisoči naših ljudi tavali po raznih krajih Avstro-Ogrske, od Slovenije do Avstrije in Češke. V glavnem je šlo za matere s kopico otrok in starejših ljudi. Mlajši moški so bili vsi po vrsti pri vojakih. Če se je le dalo, so oblasti tem ljudem brez vsega preskrbele zatočišča na vaseh, kjer so naše mame pomagale kmetom pri poljskih opravilih. Tam so bili naši begunci vsaj oskrbljeni s hrano. Mnogo huje se je dogajalo tisočem, ki so jih oblasti nastanile v taboriščih, velikih barakarskih naseljih, kjer je bila doma nesnaga, slaba hrana in so se širile nalezljive bolezni. Najbolj znana so bila avstrijska taborišča Gmünd, Steinklamm in Bruck a.d.Leitha.