Gorici v očeh treh zvezd fotografskega firmamenta

Leto 2025 je relativno še daleč, Evropska prestolnica kulture pa že živi v Gorici in Novi Gorici in predstavlja predogled koncepta, s katerim bo nadgradila kulturno podobo teritorija v znamenju mednarodno odmevnih dogodkov. Med temi je prav gotovo fotografska razstava Trije pogledi, ki jo je deželni center za fotografijo CRAF predstavil v palači Attems Petzenstein v Gorici. Obmejni prostor se z radovednostjo zrcali v lastni posebnosti in bo v prihodnjem letu obširno spregovoril o sebi in o svojem doslej premalo izkoriščenem potencialu. V ta namen je zunanji pogled lahko zelo koristen, saj na vseh področjih razkriva in opisuje identiteto teritorija iz neslutenih zornih kotov. S to željo je nastal tudi projekt fotografskih reportaž skozi objektive treh zvezd fotografskega firmamenta. Kot se za prvo čezmejno prestolnico kulture spodobi, bosta Slovenija in Italija prisotni v pogledih Mete Krese in Alexa Majolija, z največjo razdaljo pa bo te kraje odkrival svetovno priznani ameriški fotograf Steve McCurry.

Streljati visoko in zadeti v črno je adrenalinsko doživetje, ki ga je bilo občutiti tudi na zelo dobro obiskani novinarski konferenci z raznimi avtoritetami (med njimi so bili deželni odbornik za kulturo Mario Anzil, župan Občine Gorica Rodolfo Ziberna in podžupan Občine Nova Gorica Anton Harej) in mnogimi fotografi, ki so se z občudovanjem zbrali okrog enega od najbolj znanih živečih mojstrov fotografije, avtorja kultnih posnetkov na vojnih in problematičnih področjih, med katerimi je na poseben način zaslovel intenziven portret afganistanske deklice z zelenimi očmi.

Trije pogledi ni samo razstava, temveč širši projekt, ki povezuje tri različne pripovedi in bo postal razstava (mogoče tri različne), publikacija v treh delih in dokumentarni film. Avtor projekta Alvise Rampini je pojasnil, da bodo na koncu zbrali okrog devetdeset fotografij, ki naj bi ovekovečile zgodovinski trenutek.

McCurry je najbolj znan po svojih portretih, zato je novinar Roberto Covaz izbral zanj petnajst oseb in petnajst zgodb, ki lahko govorijo o duši mesta na obeh straneh meje. Glede izbir je pojasnil: »Ne gre nujno za znane osebnosti, kot je na primer Anita Kravos. Iskal sem ljudi, ki lahko pričajo o preteklosti in sedanjosti kraja in ki lahko dajejo kompleksnosti vrednost bogastva. Ponosen sem na poseben način nad izbiro skupine mladih, ki so se rodili po prelomnem letu 2004, brez mrež in brez meje, ki so jo spoznali edino skozi družinske spomine. Oni so obraz prihodnosti tega kraja.«

McCurry je srečal novinarje skupaj z Bibo Giacchetti, ki je postavila 65 razstav njegovih posnetkov in je ena največjih poznavalk njegovega opusa. Fotograf se je spomnil svojih obiskov v Sloveniji v času bivše Jugoslavije, ko so bile razmere in vzdušje bistveno drugačni. O meji je kot zunanji opazovalec povedal, da jo danes težko zasluti. Glede znamenj preteklosti pa ga je na poseben način presunil pogled na pokopališče v Mirnu, kjer je črta ločevala grobove. Prvič v življenju je spoznal te kraje in je izrazil željo po vrnitvi in še globljem spoznavanju obmejnih zgodb. Na vprašanja, ki so bila bolj vezana na razvoj njegovega poklica, je med svojimi vzorniki omenil tudi videmsko fotografinjo Tino Modotti.

Pripoved ostalih dveh protagonistov tega projekta ni vezana na intervjuje in portrete, temveč se razvija po svobodnejših poteh navdiha. Meta Krese je o svojem poglavju projekta povedala, da je pred začetkom prebrala nekaj literature o zgodovini teh krajev, nazadnje pa je ugotovila, da bo najbolj avtentične zgodbe našla, kot se vedno dogaja, med ljudmi. Dodala je še: »Tudi v mojem primeru bo šlo pretežno za dinamične ali statične portrete. Izbrala sem družine, ki so iz različnih razlogov doma v obeh mestih. Mislim, da je projekt pomemben ne samo zaradi prestolnice kulture, ampak za vsa mesta, ki doživljajo mejo. Spoznala sem, da meje med ljudmi pravzaprav ni in upam, da bodo fotografije posredovale to odprtost.« Na vprašanje o skrivnosti dobre in sporočilne fotografije pa je odgovorila: »Meni se zdi najprej pomembno, da imaš zgodbo, tehnika pa je v drugem planu. Za dobro zgodbo pa moraš imet odprto glavo. Takrat bo fotografija nekaj povedala.«