Gorica: prestolnica kulture, pepelka športa

Leta 2025 bo Gorica (z Novo Gorico) Evropska prestolnica kulture, goriška pokrajina pa je bila že lani prva v Italiji po kulturni ponudbi na prebivalca. Lani, a najbrž tudi v prihodnji letih, pa gotovo ne bo niti italijanska, kaj šele evropska prestolnica športa. Napoved, da bodo goriško športno dvorano PalaBigot vendarle začeli obnavljati, nam je v spomin priklicala vsakoletno lestvico o »športnem indeksu« italijanskih pokrajin, ki jo je pred časom objavil gospodarski dnevnik Il Sole 24 Ore.

Podatki za Gorico so neizprosni. Na splošni lestvici, ki upošteva 32 indikatorjev, se je goriška pokrajina znašla na absolutnem 61. mestu. Gorica je tako najslabši predstavnik FJK, v kateri na državni ravni že vrsto let izstopa Trst, ki je letos zaostal le za prvouvrščenim Trentom. Videm je zasedel 21. mesto, Pordenon 45., o slabem stanju Gorice pa priča podatek, da na lestvici, na kateri izstopajo predvsem pokrajine iz severne Italije, je ena najslabših predstavnic severa. Za njo so se uvrstili le Pavia, Vercelli (kje so časi, ko so v Vercelliju osvajali nogometno A-ligo kot za stavo), Rovigo, Lodi in Asti. Pa še zaskrbljujoč podatek, zaradi katerega se Gorica lahko sramuje: goriška pokrajina zaseda 107., torej zadnje mesto na lestvici, ki upošteva investicije (tako javne kot zasebne, vključno s projekti v sklopu nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost) v šport.

Zmanjkal je kader

Da v Gorici nekaj ne gre, lahko opazimo že pri dejstvu, da v zadnjih letih zmanjkuje talentov, ki bi prodrli na državno oz. mednarodno raven. Imamo seveda izjeme, ki pa so visok nivo dosegle ne po zaslugi neke goriške športne šole, a zaradi lastnega trdega dela oz. nadarjenosti. Naj pri tem omenimo gorska kolesarja, dvojčka Danieleja in Luco Braidota, kickbokserja armenskih korenin Giorgia in Armena Petrosyana ali pa deskarja na snegu Micheleja Godina. To so športniki, ki gotovo niso zasloveli zaradi »goriškega okolja«, kjer snega ni, steze za gorske kolesarje pa večinoma obstajajo le zaradi dobre volje samih športnikov oz. prostovoljcev. Dejstvo, da v zadnjih letih Goriška ne »proizvaja« nobenega igralca v ekipnih športih ali v atletiki, medtem pa ko se to dogaja na Tržaškem, Videmskem in Pordenonskem, je očiten dokaz, da na športnem področju nekaj ne gre. Odločevalci, ki si v zadnjih letih radi polnijo usta predvsem z zgoraj navedeno prestolnico kulture, bi morali ukrepati tudi na tem področju, čeprav zgleda, da so znameniti rek mens sana in corpore sano ali zdrav duh v zdravem telesu kar odpisali.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.