Fabianijev trizob je v resnici ... Laščakov

Okoli leta 1907 je v fotografskem studiu na Travniku poziral moški srednje starosti. Fotografski aparat ga je ovekovečil sede, v uradni livreji, z odliko na prsih in sabljo v rokah. Šlo bi za čisto navadno fotografijo, če bi subjekt na glavi ne nosil posebnega pokrivala: tarbuša, t.j. egipčanskega narodnega pokrivala v obliki prisekanega stožca, ki so ga nosili visoki egipčanski funkcionarji. Fotografirani moški se je imenoval Anton Laščak in se je rodil v Podturnu v slovenski družini 21. septembra 1856. Študiral je arhitekturo na Dunaju, po poroki z Goričanko pa se je preselil v Aleksandrijo. V Aleksandriji in Kairu je ustvaril vrsto veličastnih vil in razkošnih palač ter zaslovel. Abbas Hilmi II, egipčanski kediv, ga je zaradi številnih zaslug imenoval za vodilnega arhitekta kraljevih palač in mu podelil častni naziv beg.

»Ko se govori o goriških arhitektih, se pogosto omenja le Maksa Fabianija, Gorica pa je svetu podarila tri izjemne arhitekte, ki so delovali na treh različnih dvorih: Fabianija, Laščaka in Pacassija,« je poudaril arhitekt in publicist Diego Kuzmin na tretjem srečanju iz cikla Le pietre della memoria: monumenti sul confine orientale, ki ga prireja zbornica arhitektov iz Gorice v sodelovanju z omenjenim Kuzminom. Tretji dogodek niza so posvetili območju Trga Evrope / Transalpina in tamkajšnjemu trizobu, ki ga sestavljajo ulice Foscolo, Caprin in Luzzatto. Območje, ki ga EZTS GO ravnokar obnavlja, je bilo prekrščeno v Fabianijev trizob, pa čeprav je nastalo po zamisli arhitekta Laščaka. »Ni znano, kako je prišlo tega, da so ga začeli pripisovati Fabianiju,« je dejal Kuzmin.

Leto 1860 je bilo prelomno

Publiko je nato popeljal nazaj v čas v obdobje, ko je bila Gorica še mestece brez železniške postaje. Leta 1860 so najprej odprli južno železniško postajo. »Železnica se pri nas ni rodila zato, da bi povezovala Gorico potom Vidma z Dunajem, temveč zato, da bi povezala Dunaj prek Ljubljane s Trstom, šele potem je bila zgrajena proga do Gorice. To je bila ogromna operacija,« je povedal arhitekt. Ko je Gorica dobila svojo postajo, so zgradili še Korzo, ki jo je povezal s središčem mesta. Takrat je mesto zaživelo, se razširilo, zgradili so veliko novih stavb in drevoredov. Prebivalstvo se je potrojilo in doseglo 30.000 prebivalcev. V istem obdobju je nastal tudi Drevored 20. septembra, prej so namreč vstopali v mesto skozi Placuto. V začetku 20. stoletja pa je prišlo do predloga, da bi v Gorici zgradili še drugo postajo in tako zagotovil strateško povezavo med Trstom, Dunajem in srednjo Evropo preko Soške doline in se izognili visokim tarifam južne goriške postaje, ki je bila medtem privatizirana. Novo postajo so zelo hitro zgradili po projektu Roberta Seeliga, leta 1906 pa jo je odprl sam prestolonaslednik Franz Ferdinand. »Mesto se je znašlo z dvema postajama: eno s krasno rešitvijo, s pravokotnim Korzom, drugo pa zelo oddaljeno, ki jo je bilo treba s središčem mesta šele povezati,« je razložil Kuzmin. Z novo postajo so ciljali tudi na dodaten razvoj mesta, saj naj bi v Solkanu nastale tovarne za predelavo blaga, nekakšna tržaška zaledna luka. »Takrat si ni nihče predstavljal, da bo sledila svetovna vojna,« je povedal predavatelj. Gorica ni nikoli postala zaledna luka Trsta. Že takoj ob otvoritvi pa so nastali osnutki z različnimi rešitvami za povezavo postaje in mesta. Laščak si je takrat iz Egipta dopisoval z županom in predlagal štiri možne rešitve, med katerimi je bil tudi trizob, za katerega se je zgledoval po rimskem trgu Piazza del popolo. »Trizob je krasna urbanistična rešitev,« je dejal Kuzmin. Okoli leta 1912-13 je Laščak že izdelal načrt trizoba, ki ga je morala potem občina odobriti. »S prvo svetovno vojno pa je Gorica izginila z obličja zemlje,« je povedal predavatelj. Razložil je, da so tudi območje trizoba obnovili leta 1919, toda Ulica Luzzatto je prekinjena, saj jo prečka zasebno dvorišče.