Domače olje je čisto druga zgodba

V še tako deževnem oktobru je v zadnjih dneh tu pa tam le pokukalo sonce, da so se lahko oljkarji na Goriškem lotili obiranja plodov svojih oljk. Ponekod je obiranje še vedno v teku in se bo nadaljevalo tudi v prihodnjem tednu. O oljkarski dejavnosti smo se pogovorili z Alešem Komjancem, ki je v Števerjanu eden izmed prvih začel ponovno saditi oljke in olje tudi prodaja, ter z Viljeno Devetak, ki je oljčnike na Vrhu podedovala od svojega očeta in se jim skrbno posveča z možem Markom Volčičem. Skupaj skrbita za skoraj tristo dreves, olje pa proizvajata za domačo rabo in za prijatelje. Na kmetiji Aleša Komjanca so se v oljčnike podali že prejšnji ponedeljek, zaključili pa bodo s prihodnjim tednom. »Gojimo deset različnih sort. Poleg belice in maurina imamo še razne črne in zelene sorte,« pravi Komjanc. »V glavnem imamo toskanske vrste in nekaj belice,« pa pove Viljena Devetak, ki ugotavlja, da so toskanske sorte na Vrhu bolj hvaležne.

Skromna letina

Da so oljke lepe in zdrave, toda jih je malo, se strinjata oba naša sogovornika. Podobno kot z grozdjem torej tudi pri oljkah letos ne nastrada kakovost, temveč količina. Zelo obilno spomladansko deževje je povzročilo nekaj težav pri opraševanju. Še posebej pa je na letino vplivala poletna suša, ki odloča predvsem o oljni zmogljivosti oljke. »Oljka se mora namreč postopoma debeliti skozi celo poletje. Ko poleti ni dovolj padavin, je izplen zelo nizek. Če niha slednji ponavadi med deset in petnajst procenti, znaša letos med sedem in enajst odstotki,« razlaga Aleš Komjanc. Obilne septembrske in oktobrske padavine so sicer pripomogle k temu, da so oljke v zadnji fazi pridobile na teži, toda le zato, ker so se napolnile z vodo, izplen pa je nizek in olja bo malo. Glede na kakovost oljk gre pričakovati, da bo njegova kvaliteta vrhunska, poletna suša je namreč zajezila škodo oljčne muhe.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.