Bil je vsestransko angažiran, zaveden in neutruden

Saverij Rožič je bil v svojem življenju vsestransko družbeno angažiran. Bil je član najrazličnejših sredin, posebno skrb je namenjal uveljavljanju slovenske narodne skupnosti in slovenščine v krajevnem okolju. Še do pred nekaj leti je redno obiskoval goriško redakcijo našega časopisa in nas zalagal s članki, ki so bili vezani na ohranjanje spomina na NOB in na njegove pogumne udeležence. Umrl je v noči na četrtek, 22. avgusta, v goriški bolnišnici, kjer so ga sprejeli na zdravljenje nekaj dni prej. Rodil se je očetu Jožefu in mami Zorki Korečič v Števerjanu 7. novembra 1932. Fašisti so očeta zaprli leta 1943 in ga odpeljali v tržaški zapor. Kot pionirček je leta 1944 sodeloval pri dramski skupini v vasi in bil prisoten pri vsaki partizanski prireditvi. Soudeležen je bil pri ustanovitvi društva Briški grič. Leta 1946 je skupaj z drugimi Števerjanci sodeloval na telovadnih nastopih na Stadionu 1. maja v Trstu in drugod. S ponosom se je spominjal prve Titove štafete, ki je istega leta startala v Kanalski dolini in preko Rezije, Benečije in Brd prispela do Trgovskega doma v Gorici; s štafetno palico v roki je pretekel pot od Gornjega Cerovega preko Števerjana do mesta. Na prvem kongresu Zveze slovenske mladine v Italiji leta 1948 v Štandrežu je bil izvoljen v izvršni odbor. Leta 1950 je še z nekaterimi Števerjanci odšel na prostovoljno delo v Kranj gradit nogometno igrišče. Več let je bil v odboru Slovenske prosvetne zveze in nekaj časa tudi njen podpredsednik. Kar nekaj let je bil tudi v odboru SKGZ. Saverij Rožič je rad zahajal v gore, v Slovensko planinsko društvo Gorica (SPDG) se je včlanil leta 1962. Leta 1958 se je oženil z Ines Ferligoj iz Rubij in si skupaj z njo uredil dom na robu Podgore. Ko je njun sin Livio dopolnil tri leta, v vasi ni bilo slovenskega vrtca. S pomočjo Marka Waltritscha, Petra Sanzina in domačega župnika mu je uspelo izbojevati odprtje slovenskega vrtca, ki je v Podgori deloval dobrih 25 let. Leta 1972 je bil med pobudniki izgradnje spomenika 72 padlim podgorskim partizanom; odkrili so ga leta 1975. Istega leta je bilo ustanovljeno društvo Andrej Paglavec, takoj zatem še moški pevski zbor. Leta 1984 je sodeloval pri postavitvi spomenika NOB na Jazbinah. Leta 1996 je bil nosilec pobude o odkritju spominske plošče generalu JLA Radu Klanjščku - Jakcu na rojstni hiši v Števerjanu, leta 2001 pa med pobudniki postavitve spominske plošče na rojstni hiši zdravnika Iva Komjanca. Pet let je bil predsednik zavodnega sveta višje srednje šole Ivan Cankar. Zaposlen je bil pri podjetju Terpin, ki je kmetijske stroje prodajalo zlasti po nekdanji Jugoslaviji; po upokojitvi leta 1992 se je včlanil v Društvo slovenskih upokojencev za Goriško.Občina Sovodnje mu je podelila priznanje za pomoč pri navezavi stikov in pobratenju s Škofjo Loko. SKGZ ga je počastil z zlato plaketo boja in dela, za udeležbo na spominskih pohodih mu je Zveza borcev iz Radovljice na Kredarici podelila spominsko knjigo, medtem ko je v Dražgošah prejel zlato priznanje. Na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni so ga nagradili z zlato kolajno za pomoč pri razvoju sejma. Zadnjo nagrado je prejel leta 2017, ko mu je ZSŠDI podelil priznanje za življenjsko delo in za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji. Datum pogreba še ni bil določen. Predvidoma bo konec prihodnjega tedna v Števerjanu.