Bil je velik ljudski praznik ...

Bile so Petovlje in bil je praznik, veliko in spontano ljudsko druženje, na god sv. Jožefa, ko se je v tem zaselku na ravnici med Krasom in Sočo zbrala množica. Največ ljudi je prišlo iz okoliških krajev, Sovodenj, Gabrij, Zagraja, Fare, Zdravščin, Gradišča, z Vrha, pa tudi od drugod. Pripeljali so se s kolesi, mnogi so prišli peš, redki na motorju, avtomobilov skorajda ni bilo videti. Bilo je pred več kakor šestdesetimi leti, ko so bile v zaselku na pol poti med Sovodnjami in Zdravščinami le tri domačije: Ambrožičevi, Erzetičevi in Bertulini, po priimku Pavletičevi, ki so se v kraj priselili iz Gabrij. Danes je v zaselku šest hiš.

Pri Bertulinu je živela teta Viktorija - Vika, rojena na Ustju na Vipavskem. Nekajkrat sem se še kot otrok udeležil praznika v Petovljah in me je tja na kolesu peljal oče, kasneje pa smo mulci šli v lastni režiji, peš, ali še hitreje, v dvoje ali troje na enem kolesu. Teta Vika nas je že več tednov pred praznikom vabila na obisk in ob tej priložnosti vedno pripravila odlične cvrte vigurje, jegulje - tiste prave iz sto metrov oddaljene Soče. Zaskrbljena je pričakovala praznik ob sv. Jožefu. Kasneje sem pogruntal, da tudi zato, ker se je njihovo veliko dvorišče za en dan spremenilo v parkirišče koles in v družinsko blagajno je priteklo tudi nekaj denarja. Ko so se pohodniki odpravili na, danes bi temu rekli pomladanski piknik, (domača salama, kuhana jajca, redič in seveda nekaj kjantrc domačega, za otroke pa obvezno »pašereta«) je teta Viktorija za en dan skrbno pazila, da si kdo ne bi hote ali pomotoma sposodil kolo, v tistih časih vredno čedno vsoto denarja.

Znanec Miro mi je pred kratkim prinesel okrog sedemdeset let staro fotografijo Rupencev, ki so se zbrali na druženju v Petovljah. Pridružil se jim je, kot je videti na posnetku, tudi predstavnik oblasti, ki je takrat, na začetku 50. let prejšnjega stoletja, zelo skrbno opazovala in nadzirala zbiranje in druženje ljudi v krajih ob meji. Na posnetku so člani štirih ali petih družin, starejši in seveda tudi nekaj otrok.

Prva pisna omemba leta 1176

Fotografija, žal brez letnice na hrbtni strani, me je spodbudila, da bi ob prazniku sv. Jožefa in o kraju samem izbrskal nekaj več informacij. Naselje Petovlje (italijansko Peteano, furlansko Petean, nemško Petejan) je menda nastalo že v zgodnjem srednjem veku. Prva pisna omemba je iz druge polovice 12. stoletja (okrog leta 1176). To je pergamena oglejskega kapitlja, z navedbo krajev, posesti in imen najemnikov kmetij ter dajatev, ki so jih plačevali. Listino je v arhivu odkril in opisal zgodovinar Guglielmo Biasutti pred več kakor šestdesetimi leti. Za preučevalce domače zgodovine je pomembna navedba imena naselja In villa de Petolano, iz katerega se je kasneje oblikoval tudi priimek Petean, Petteani in v slovenski varianti Petejan, in seveda imena podložnikov, ki so v večini slovenska ali slovanska poleg nekaterih, ki zvenijo germansko ali latinsko, vendar ni mogoče samo na tej osnovi z gotovostjo zapisati, da so bili nosilci nemške (germanske) ali furlanske narodnosti.

Petovlje so bile takrat v pristojnosti Officiuma, nekakšne upravne enote v Fari, ki je urejala posvetne in tudi cerkvene zadeve patriarhata v krajih na desnem na levem bregu Soče. Motiv za zgodnjo poselitev Petovelj so bile obsežne kmetijske površine, rodovitno polje med zadnjimi obronki Krasa in Sočo, katere glavni tok je takrat verjetno tekel prav v bližini današnjega naselja in je bilo utrjevanje bregov stalno potrebno. Zaselek je proti koncu srednjega veka pridobil tudi pomembno vlogo v obrambnem sistemu proti Turkom, saj je skozenj vodila pot proti Benetkam.

Kraj s strateško vlogo

Strateško vlogo je kraj ohranil nekako do sredine 18. stoletja. V jožefinskem vojaškem zemljevidu (Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787) 3. zvezek, so Petovlje opisane kot utrjeno naselje. »Zidovje te utrdbe je narejeno na star način, s stolpi. Znotraj njega je kaštel, ki obvladuje področje proti severu«. Potrditev o pomembnosti naselja v 18. stoletju najdemo tudi v vizitacijskih zapisih prvega goriškega škofa, kjer je omenjena podružnična cerkev sv. Antona, menda postavljena leta 1736. Postavil jo je kobariški župnik Mihael Peteani, iz znane premožne družine s sedežem v Fari, ki pa je bila lastnica nepremičnin tudi v Petovljah. Iz te družine so izhajali številni cerkveni dostojanstveniki. (Anna Bombig - Farra e le sue chiesette). Žal pa ni zanesljivih podatkov, kdaj in kako so začeli v Petovljah praznovati sv. Jožefa, ko pa je bil njihov zavetnik sv. Anton. Delni odgovor je v dejstvu, da se god praznuje na začetku pomladi. Ne gre namreč pozabiti, da so se prebivalci skoraj izključno ukvarjali s kmetijstvom. Sredi marca so že sadili zgodnji krompir, poljščino, katere pridelovanje je na vso moč podpirala država. Sv. Jožef je tako postal nekakšen vzgled in zavetnik družin ter kmetovanja. Tradicija druženja se je ohranila še dolgo zatem, tudi ko cerkve in naselja ni bilo več. Nekako do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Menda je opustitev pospešila tudi prisotnost pomembnega vojaškega objekta, o katerem se je sicer vedelo malo, govorili pa so vse mogoče, tudi o atomskih minah, ki naj bi bile tam spravljene. Vojaški objekt je že nekaj desetletij opuščen.

Starodavno naselje Petovlje je bilo povsem uničeno med prvo svetovno vojno, ki je poleg ruševin na njivah pustila za sabo tudi veliko vojaško pokopališče. Betonske nagrobnike so v kasnejših desetletjih vgradili v breg Soče, da bi ukrotili razdiralno moč vode, ki je jeseni in spomladi redno poplavljala niže ležeče njive. Še po skoraj sto letih jih je opaziti vgrajene v bregu oz. nasipu. Po ustnem izročilu naj bi nekdanje utrjeno naselje stalo na majhni vzpetini, ob koncu polja, levo nad sedanjo cesto proti Zdravščinam, kjer je bil v bližini tudi kamnolom, ki mu domačini pravijo Java, vendar podatek ni zanesljiv.

Pred prvo svetovno vojno je v Petovljah živelo 17 oseb. Podatek je iz ljudskega štetja leta 1910.