Zaupna zgodba založništva

Zgodba italijanskega založništva je zgodba improvizacije. Ob zedinjenju Italije leta 1870 je bilo 70 odstotkov Italijanov nepismenih; ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno, 1940, jih je bilo nepismenih 35 odstotkov. Več kot ena tretjina Italijanov ni znala brati, in to pred osemdesetimi leti. Italijansko založništvo je takrat močno zaostajalo za založništvom Francije, Nemčije, Velike Britanije, da o Združenih državah Amerike sploh ne govorimo. Bralcev je bilo malo. Šele po drugi svetovni vojni, potem ko sta Angelo Rizzoli in Arnoldo Mondadori postavila na noge lastni založniški hiši, si je opomoglo in hodi sedaj skoraj v koraku z drugimi evropskimi založniškimi dejavnostmi.

Tako je Gian Arturo Ferrari v knjigarni Lovat uvedel predstavitev svoje komaj izdane knjige Storia confidenziale dell’editoria italiana (Zaupna zgodba italijanskega založništva). Ferrari, letnik 1944, se na založbe in knjige nasploh razume. Zanje je – sledeč »nasvetu« don Vita Corleoneja v knjigi Boter: »Vsakemu človeku je usojena le ena usoda« - »žrtvoval« poučevanje zgodovine znanstvene misli na univerzi, ki si ga je bil prislužil že pri šestindvajsetih. Bil je sodelavec Paola Boringhierija, urednik esejističnega oddelka založbe Mondadori, direktor pri Rizzoliju, nato po vrsti direktor knjig Mondadori, generalni direktor Mondadori, predsednik Centra za knjigo in branje pri italijanskem ministrstvu za kulturo, nazadnje še podpredsednik založbe Mondadori ter, po upokojitvi, pisatelj, in to uspešen, saj se je njegova knjiga Ragazzo italiano pred dvema letoma uvrstila v finalni izbor za nagrado strega.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.