Začutila je odgovornost, da razkrije ženski svet

»Razkriti ženski svet, dati možnost ženskam, da s filmskega platna spregovorijo o sebi, svojih izbirah, željah, stiskah.« Margarethe von Trotta, ena najpomembnejših filmskih režiserk, se udeležuje letošnjega tradicionalnega tržaškega srečanja s sodobno filmsko ustvarjalnostjo. Na Trieste Film Festivalu so tokrat posebno pozornost namenili nemškim režiserkam. V izbor 13 ustvarjalk, povzetih v sklop Wild Roses - Režiserke v Evropi, so uvrstili tudi Margarethe von Trotta z njenim najnovejšim filmom Ingeborg Bachmann - Reise in die Wüste (Potovanje v puščavo).

Čeprav morda ni elegantno izpostavljati letnico rojstva umetnic, je včasih nujno. In tak primer je tokratni: Margarethe von Trotta se je rodila v Berlinu leta 1942 in je še vedno v polnem ustvarjalnem zagonu. Za mojo generacijo je bilo začetno ustvarjalno obdobje te režiserke izjemnega pomena. Najprej je opozorila nase s filmom Primer Katharine Blum (1975), ki ga je posnela v sodelovanju z Volkerjem Schlöndorffom (povzet je bil po Böllovem romanu Izgubljena čast Katharine Blum), presunila pa s filmom Marianne in Juliane - Svinčena leta (1981), v katerem obravnava pojav Frakcije rdeče armade z vidika sester Enslinn. S tem filmom je osvojila zlatega leva na beneški Mostri.

Od tokrat do danes je nanizala veliko ženskih likov, med katerimi velja omeniti vsaj Roso Luxsemburg (1986), Hildegardo iz Bingna (Vision, 2009) in Hanno Arendt (2012). Trenutno predstavlja po Italiji film o eni najpomembnejših pesnic in pisateljic v nemškem jeziku 20. stoletja Ingeborg Bachmann. Na tržaškem festivalu, na katerem je prvič, se je Margarethe von Trotta udeležila projekcije, naslednji dan pa skupinskega intervjuja z novinarji različnih medijev. Velja še omeniti, da režiserka dobro obvlada italijanščino, saj je v ljubljenem Rimu preživela sedem let.

Eno vprašanje na glavo po vrstnem redu, ki ga je določila razporeditev okrog mize, za katero so organizatorji posedli režiserko. In tako je čast - naloga, da začne skupinski intervju, padla name. Nekako samoumevno je bilo začeti razgovor o tem, zakaj in kako se je odločila, da bo v svojih filmih spregovorila o ženskah, da bo ženski vidik usmerjal njeno pripoved.

»Lahko rečem, da sem kot mlada poznala izključno ženski svet. Do svojega 14. leta sem živela samo z mamo (po njej je med drugim Margarethe prevzela priimek), šele takrat sem spoznala svojega očeta. Pa tudi v dekliške šole sem hodila. Moške in njihov svet sem spoznala kasneje. S filmom sem se srečala v 60. letih prejšnjega stoletja, ko sem živela v Parizu. Najprej sem bila igralka, odigrala sem manjše vloge, potem sem se začela posvečati režiji. Sredi 70. letih, ko sem začela uresničevati prve projekte, sem tudi začutila odgovornost, da dam glas ženskam, ki niso imele veliko možnosti, da bi spregovorile v prvi osebi. Želela sem, da bi ženske bile v zgodovini in v sedanjosti bolj vidne, zapažene, upoštevane. Takrat je bilo zelo malo režiserk. Seveda sem like in zgodbe črpala predvsem iz nemškega kulturno-zgodovinskega konteksta, ker pač to poznam. Po nagradi v Benetkah so mi na primer predlagali, da bi posnela film o Eviti Peron, a nisem sprejela, ker ne obvladam argentinskega konteksta. Pripoveduješ lahko samo o tem, kar poznaš, kar ti je blizu.«

V nadaljevanju razgovora je Margarethe von Trotta pojasnila, da se je na začetku kariere spopadala z raznimi težavami, tudi finančnimi. »Počutila sem se kot gospodinja, ki mora z omejenimi sredstvi pripraviti slastno torto. Sicer pa režiserke, sploh pa jaz, nismo razmišljale, da bi posnele film o Napoleonu ali o kakšnem slovitem vojnem spopadu.« Med odlikami von Trottinih filmov, tako Mary B. Tolusso, je tudi značilnost, da niso ideološki, v njih pa ob fizičnem nasilju obravnava predvsem psihološko nasilje, ki se nad ženskami izvaja skoraj na vseh ravneh, tudi v tako imenovanih naprednih intelektualnih krogih. »Moškim se še danes zdi skoraj samoumevno, da so nekaj več, da imajo prednosti. Res pa je tudi, da ženske moškim rade priznavajo prednost. Preveč so radodarne.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.