Za fanclje z düšo ključna tudi ljubezen

»An fancu in ano otavo«. To je najbrž najpogostejše naročilo v številnih osmicah, ki v tednu okrog svetega Martina strežejo mesne in druge dobrote ter novo belo vino. Za to hrustljavo zlato rumeno in na prvi pogled enostavno ocvrto kepo testa s slanikom – fancljem z düšo – pa se skriva zapleten postopek priprave, pri katerem so ključni predvsem fizična moč, ekipno delo, natančnost pri odmerjanju sestavin ter nenazadnje velika mera ljubezni do te tradicionalne jedi, za katero so gostje v osmicah pripravljeni tudi več časa čakati v vrsti.

RODILI SO SE NA KONTOVELU

Kontovel je kraj, v katerem so se rodili fanclji z düšo. V ribiški vasi so v preteklosti ulovljene inčune shranjevali pod soljo. Osnova za to jed je bila nekoč najbrž kvašeno testo za kruh, v katerega so ovili kos slane ribe in ga ocvrli. Danes je receptov več; v enih je sestavin manj, drugi pa so bogatejši, saj vsebujejo tudi jajca, mleko in olje. Take fanclje pripravljajo pri Godbenemu društvu Prosek, recept je dar enega od članov, ki je postopek podedoval od babice.

Ko se lotimo priprave fancljev, je najpomembnejše, da »nahranimo« kvas in mu omogočimo, da vzkipi. Svežemu kvasu je treba dodati žlico sladkorja ali moke ter zmes raztopiti v mlačni vodi. Mehurčki na gladini so znak, da se je kvas prebudil in začel delovati. Medtem v velik lonec stresemo moko in ji dodamo kozarec olja in mleka ter nekaj drugih skrivnih sestavin, ki jih »gudci« skrbno hranijo zase. V testo zlijemo še kvas, nato ga začnemo mešati in dodajati vodo. Nazadnje v maso stresemo sol.

VNAŠANJE »SLANEGA SARDUNA« PRAVA UMETNOST

Ravno prava količina vode in tehnika mesenja sta ključ do fanclja s hrustljavo skorjo, ki bo rahel kot oblaček. Testo mora biti namreč ravno prav lepljivo, nikakor pa ne tekoče. V osmici GD Prosek ga gnetejo s »polentarjem«, veliko leseno kuhalnico. Z njo maso vlečejo in mlatijo, dokler se testo ne začne vleči in se v njem ne pojavijo mehurčki.

Kot vsako kvašeno testo morajo tudi fanclji počivati v toplem prostoru. Približno pol ure kasneje je masa pripravljena za cvrtje: zajemanje ravno prave količine testa in spretno vpletanje »slanega sarduna« vanj je namreč prava umetnost. Ne le gnesti, fanclje je treba tudi cvreti z občutkom, jih v pravem trenutku obračati ter po njih rahlo tolči. Votel zvok je namreč znak, da so ravno prav ocvrti. Mlačni, rahli in hrustljavi fancli z düšo se še najbolje podajo h kozarcu novega belega vina. Pa dober tek!