V Jonskem morju je rešil 92 nesrečnikov

Običajno ga srečujem med sesljanskimi pomoli in ko se pozdraviva, ga vedno vprašam, od kod prihaja in kam se odpravlja. Odgovori so vedno zanimivi. Franco Sedmak je redkokdaj v mirovanju, če sploh kdaj. Ko je v službi, pluje, ko je na dopustu, jadra. Če je kdo od mojih znancev videl vse obraze morja, potem je to on, zato se mi je zdelo nujno, da ga vključim med portrete te rubrike.

Kaj tebi pomeni morje?Morje je pot, ki te lahko vodi kamorkoli. Obzorje je odprto, ves svet je odprt. Rodil sem se na Kontovelu, tam živim in od tam že celo življenje gledam morje in vem, da lahko grem, kamorkoli hočem. Tako: zame je morje pot za kamorkoli.

Ali nam lahko zaupaš najlepši spomin, ki te veže na morje?Veliko jih je. Izbral bi spomin na nedavni dogodek, ko smo v Jonskem morju rešili 92 nesrečnikov. Ko sem gledal otroke, pa tudi starejše ljudi, ki jim ne bi znal pripisati starosti ... ne vem ... ne dobim besed, da bi opisal tiste občutke.

Ampak ne verjamem, da je bil to lep trenutek.Ne, ni bil lep, a bil je nepozaben. Lepega trenutka ne bi znal izbrati, ker mi morje vsak dan daruje lepe spomine.

Kdaj ti je morje najbolj všeč?Ko je razburjeno in mi prihaja v krmo ladje.

Bi opisal občutke, ki jih v tebi vzbuja nevihtno morje?Je "figo". Ko veliki valovi prihajajo od zadaj, takrat je plovba najlepša. Drugače je, če nabijajo v premec. Takrat ni prijetno, ladjo premetava, vsem je slabo in skrbi me, da se bo kaj polomilo.

Govoriš o skrbi, ne o strahu. Si se sploh kdaj prestrašil morja?Ne.

Res?Res! Ti si se ga kdaj prestrašila?

Velikokrat.Strah nima smisla, v najslabšem primeru umreš ... Ne boš ne prva ne zadnja. Je samo stvar casa.

Celoten intervju s Francom Sedmakom si lahko preberete v današnjem (sredinem) Poletnem mixu. V njem lahko berete tudi o Joži Sedmak, kriški kraljici bombaža. Nadaljujejo se še novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.