Simbol odpora in poboja

Rižarna in ostala taborišča. Doumeti vlogo uničevalnega taborišča v Trstu v odnosu s številnimi drugimi, s katerimi je bila med drugo svetovno vojno posejana Evropa, ob tem pa še razmisliti o tem, kaj so ali pa bi morali biti muzeji, spomeniki in kraji spomina. Vse te vidike so povzeli na posvetu Izzivi spominjanja. Rižarna pri sv. Soboti med umetnostjo in arhitekturo (Le sfide della memoria. La Risiera di San Sabba tra arte e architettura), ki so ga v okviru Dneva spomina v četrtek priredili v muzeja Revoltella. Triurni posvet, ki se je sklenil z okroglo mizo, sta pripravila Muzej Rižarna za Občino Trst in Oddelek za humanistične študije tržaške univerze ob podpori Ministrstva za kulturo in pod pokroviteljstvom Univerze Trst. Kot je uvodoma poudarila konservatorka Muzeja Rižarna Anna Krekic, je tržaška pobuda ena izmed petih, ki jih je letos v državi podprlo Ministrstvo za kulturo.

»Ko govorimo o taboriščih, moramo natančneje opredeliti njihove značilnosti,« je opozorila Elena Pirazzoli (Univerza Köln). Razlikovati bi jih morali po njihovi legi, na primer na ozemlju Tretjega rajha ali na zasedenih ozemljih, potem po namembnosti – nekatera so bila delovna, druga tranzitna in številna tudi uničevalna –, upoštevati pa je treba še dejstvo, da so se v času spreminjala. O njih smo si ustvarili mnenje na osnovi naracij, ki so jih v povojnem obdobju razvile posamezne države. Vloga zgodovinarjev je, da iz pričevanj preživelih, dokumentov in ogledov izdelajo bolj verodostojno zgodbo. Zanimivo je tudi analizirati, je prepričana Elena Pirazzoli, v kakšne pomnike so bila spremenjena bivša taborišča. Veliko, to velja predvsem za »podružnice« večjih, bolj znanih lagerjev, so porušili in danes za njimi ni sledu.

»Hibridno taborišče«: to je tržaška Rižarna po oceni zgodovinarke Tullie Catalan (Univerza Trst). V določeni meri so to bila tudi druga vsaj v daljšem časovnem razdobju (taborišča prvotno namenjena prisilnim delavcem so se spremenila v uničevalna), Rižarna pa od vsega začetka: prvenstveno je bila namenjena političnim zapornikom, v prvi vrsti slovenskim in hrvaškim partizanom, medtem ko je bila za Jude predvsem tranzitno taborišče, zato je Rižarna tudi simbol odpora.

Glede na dejstvo, da so (nekaterim) storilcem zločinov, storjenih v Rižarni, sodili le na prvem procesu, ker do drugega ni prišlo, je Catalan izpostavila pojav potlačenja zgodovinskih dejstev, kar je očitno še danes.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.