»Prijatelj me je prepričal, naj izberem slovensko gimnazijo«

Starši Giacoma Buzzaia so v Dolino prišli iz Trsta. Oče ni več mogel trpeti mestne okolice. Živel je namreč v Ulici Ginnastica in si je zato poiskal hišo v srcu Doline. Po prenovi so se preselili v breško vas leta 2001. Giacomo se je rodil leta 2003. Danes ima dvajset let in dve desetletji živi ... v slovenskem okolju.

So se starši naučili slovenščine?

Mama v Boljuncu obiskuje tečaj slovenščine, ki ga vodi Nastja Colja, a še ne govori dobro slovensko.

Kako je potekalo vaše šolanje?

Vseskozi sem bil v dolinski občini. Nato sem se odločal med italijansko in slovensko višjo srednjo šolo. Obiskal sem tudi dneva odprtih vrat na šolah Galilei in Oberdan. Naposled sem se odločil za znanstveni licej Franceta Prešerna.

Zakaj so se vam ob tem prehodu rojevali dvomi?

Slovenščina mi je delala težave že na osnovni in nato na nižji srednji šoli. Težave mi povzroča predvsem pisanje. V italijanščini sem razmišljal, pisal in se izražal bolje. Učil sem se sklanjati, a mi je bilo vse prej kot jasno, zakaj sploh to počenjam in čemu skloni služijo. Učiteljice me pa niso podpirale in so mi obratno očitale to hibo ter te očitke pretvarjale v slabe ocene. Zgodba se je nadaljevala tudi v prvem letniku nižje srednje šole. Ni se bilo lahko prebiti skozi slovenščino.

Kaj je prispevalo k odločitvi za nadaljevanje šolanja v slovenščini?

Pri odločitvi mi je pomagal starejši prijatelj. Prepričal me je, naj izberem slovensko gimnazijo. Odločil sem se, da ne prekinem poti, ki sem jo začel že v otroštvu. Zdela se mi je najbolj poštena odločitev. Poznati dva jezika je koristno: če bi prekinil izobraževanje v slovenščini, bi nanjo pozabil. Dokazano je, da uporaba več jezikov pri posamezniku razvija boljše kognitivne sposobnosti.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Poleg tega objavljamo še potepanja Sare Terpin in Carla Ghia, ki nas tokrat popeljeta v Velike Lašče na Dolenjsko. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.