Pesem in poezija v spomin na Ignacija-Nacjota Oto

Odšel je, a njegov duh je še vedno med nami. To je bila glavna izpoved spominskega večera ob dvajsetletnici smrti nepozabnega zborovodje in skladatelja Ignacija-Nacjota Ote, ki ga je v petek zvečer priredilo Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik v društvenih prostorih v Dolini. Po uvodnem nagovoru organizatorjev, med katerim so se publiki zahvalili za množično udeležbo na kulturni prireditvi kljub pandemiji, je stekel program.

Najprej je nastopila Ženska pevska skupina Stu ledi pod vodstvom Anastasie Puric. Prisotnim so pevke zapele tri ljudske pesmi v priredbi Ignacija Ote. Odmevale so Lepšega na svetu ni, Zgebljena lebjezen in Kaj mi boš tako zameril. Sledil je nagovor, ki ga je s svojimi spomini napolnil in sestavil Boris Pangerc, Otov dolgoletni sodelavec in prijatelj. Žal se Pangerc večera ni mogel udeležiti, zato je njegove misli navzočim posredovala Elena Husu.

1931-2001-2021. Pangerc je svoj poklon uvedel s temi tremi letnicami: ob devetdesetletnici rojstva in dvajsetletnici smrti je namreč duh Ignacija Ote še kako prisoten v dolinski skupnosti; Pangerc zato ne govori o njegovi smrti, temveč o odhodu. Kljub temu, da je Ota v duhu še vedno prisoten v skupnosti, je njegovo slovo pustilo ogromno praznino, ki se, po dvajsetih letih, ne polni, temveč širi in poglablja. Ota je bil namreč celovita in vsestranska osebnost. Prisoten je bil povsod, tudi njegovi interesi so bili zelo razvejani: od družine do njive, od oljk do kulture, od Glasbene matice do Zveze slovenskih kulturnih društev. Bil je ljudska duša, sogovornik in svetovalec, zgled mladim in opora starejšim. Njegove zasluge segajo predvsem v glasbeni svet ter na področje glasbene in narodnopisne kulturne dediščine. V dolgi karieri je bil zelo dejaven: ukvarjal se je s priredbami ljudskih pesmi, pesnil je sam, v Pangerčevem spominu pa je posebej zapečaten spomin upesnitve Samote v portiču. Slednjo je Nacjo Ota upesnil, ko je bilo Pangercu le 20 let.

Otove upesnitve odmevajo še danes, “njegov” zbor Društva Vodnik je še dejaven in uspešen. Tudi to Nacjotovo vsestransko dediščino je žal nekoliko okrnila pandemija, a, kot je spomnil Pangerc »naša rast bo ponovno pognala«, saj je tovrstna energija neuničljiva.