Akram Omar je v treh desetletjih pripomogel k rasti tržaške islamske skupnosti in je danes njen predsednik. Ta premore v Ulici Maiolica društvene in molitvene prostore, ki sprejmejo do 1000 vernikov naenkrat. Tu v zadnjih tednih skupaj molijo za mir v Palestini in Gazi. Sovraštvo pogojuje sedanjost v Sveti deželi, iz katere se je Omar preselil v Trst leta 1983.
Omenjali ste, da islamska vera v Italiji ni priznana.
Drži. V Evropi jo priznava večina držav. Avstrija priznava Islam že od leta 1912. Priznavati pomeni, da imamo iste dolžnosti in pravice kot druge skupnosti. Davčne olajšave, možnost prijave na razpise in podobno. Vse to nam v Italiji ni omogočeno.
Kako gledate na polemike glede verskih centrov v Tržiču?
To je zelo resna zadeva in sad nesporazuma, za katerega sta krivi bengalska skupnost in občina, na čelu z županjo Anno Cisint. Ko so muslimani tretjina tvojega prebivalstva, ne smeš graditi barikad. To so tvoji someščani.
Cisint bi morala bolje poznati svoje mesto. Ne drži, da islamska vera diskriminira ženske. One imajo v islamu zelo pomembno vlogo. Bog vari tistega, ki ravna slabo z ženskami.
Strinjam pa se, da morajo vsi spoštovati pravila. Ko opazimo nepravilnosti, jih moramo popraviti, ne smemo pa zapreti prostorov, v katerih ljudje molijo, le zato, ker tega ne predvideva prostorski načrt.
Kako kot izraelski Arabec spremljate dogajanje v Palestini?
Palestina ni vprašanje le za Palestince, je vprašanje za vse muslimane. Jeruzalem je svet tudi za nas. Noben musliman pa ne trdi, da je Jeruzalem le muslimanski. Zato molijo mnogi za Palestino. Na žalost pa se nadaljuje ta krivica.
Ta je bolj politična kot kulturna.
Seveda, zanjo ni nobenega kulturnega razloga. Menim, da je prostora dovolj za vse, vendar politika tega noče. Predvsem Benjamin Netanjahu. Kar se dogaja v Gazi in Palestini, ne pomaga pri iskanju miru. O tem se pogovarjam z judovskimi prijatelji, mnoge od njih pa je zaslepil Hamasov oktobrski napad.
Kakšne so torej perspektive za prihodnost?
Večina Palestincev ve, da mora Izrael obstajati. Moramo pa zgraditi sobivanje in sožitje, naj bo v eni ali dveh državah, ki naj slonita na pravičnosti in dostojanstvu vseh. Ampak sami tega ne bodo rešili, rabimo zunanje akterje.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.