Po Miranu Hrovatinu bo v prihodnje poimenovana ulica v Starem pristanišču, uredili pa bodo tudi obeležje v Barkovljah. Tako je danes napovedal tržaški župan Roberto Dipiazza v mestni hiši na krajši komemoraciji v spomin na tržaškega snemalca, ki je pred točno tridesetimi leti padel v Mogadišu v Somaliji skupaj s kolegico, novinarko Ilario Alpi. V mestno hišo sta danes prišla tudi Miranova žena Patrizia Scremin in njun sin Ian, ki danes živi in dela v Mehiki.
»Ob imenu mojega očeta slišim večkrat glagole v pasivu, kakor bi šlo za objekt in ne za subjekt. Kakor, da bi bila smrt del njegove usode, stranska škoda zaradi iskanja resnice. To pa še zdaleč ne drži. Tudi sredi ropota min in granat v Sarajevu ali pod sončno pripeko v Mogadišu, je moj oče zasledoval in poročal o življenju in ne o smrti,«je v mikrofon povedal Ian Hrovatin, ki ima danes 38 let.
Ob življenju sredi spopadov, bedi beguncev ali družini, ki beži pred streli, je Miran Hrovatin skozi ogledalo videokamere delil svojo človečnost. »Tudi v najtemnejših in tragičnih trenutkih, je želel ujeti upanje, srčnost in odpornost ljudi. Kakor bi bili svetel cvet, ki raste sredi ruševin in bombnega prahu. Cvet – življenje.« Dovolj je žarek svetlobe, da življenje in človečnost vnovič zacvetijo, je namignil sin in dodal, da je oče pogosto odložil kamero in se približal ljudem. »On sam je bil za marsikoga tisti žarek svetlobe. In taka luč nikoli ne ugasne, gori v večnost sredi teme in nam kaže pravo pot.« Oče je ljubil svoje delo in se mu posvečal s srcem in dušo. »Bil je izraz strasti in spoštovanja do življenja. Ljubil je življenje.«
Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.