Morje bo v nekdanji Padski nižini segalo vse do Lombardije, izginil bo dober del Veneta (vlogo Benetk bo prevzela nova prestolnica Belluno), v Markah in Abrucih se bodo pojavili fjordi, Apulija bo razdrobljena, Sicilija puščavska, Sardinija razdvojena. Voda bo tekla v osrčje Lacija in Toskane. Pri nas pa bo Gorica pristanišče ob Vipavskem zalivu, Trst, Milje in del Brega bodo pod vodo, plaže bodo ležale na obronkih Krasa. Taka bi bila Italija čez dobrih sedemsto let (leta 2786, tisoč let po Goethejevem potovanju po Italiji), ko bi se ledeni pokrovi popolnoma stalili, seveda če človek v tem času ne bi ukrepal, da bi zajezil podnebne spremembe in omilil njihove posledice.
Pogled v (morebitno) prihodnost naših krajev ponuja literarno-znanstvena pripoved, ki sta jo na podlagi podatkov in domišljije oblikovala znani filozof in evolucionist Telmo Pievani ter geograf Mauro Varotto, oba z Univerze v Padovi. Njuna knjiga Viaggio nell’Italia dell’Antropocene (Potovanje po Italiji antropocena, založba Aboca, 2021), katere močan adut so podrobni zemljevidi kartografa Francesca Ferrareseja, doživlja veliko zanimanje, predstavlja pa predvsem opomin človeštvu in predvsem politiki, naj se s podnebnimi spremembami ukvarja povsem resno – in takoj.
Z Maurom Varottom smo se pogovorili pred sredino tržaško predstavitvijo knjige, ki bo v sodelovanju z organizacijo WWF potekala ob 18.30 na – za zdaj še vedno nadmorski – terasi krožka Canottieri Adria 1877. Naslov srečanja je zgovoren: Kdaj bomo šli na plažo na Kontovel?