Jezik pred izzivi in odločitvami

Peterlinova dvorana je bila včeraj popoldne nabito polna ljudi, ki jim je slovenščina draga. Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm je namreč vabilo na posvet o slovenskem jeziku z naslovom Jezik na razpotju. Gostje, uveljavljeni raziskovalci, so obravnavali jezik, razmišljali o današnji in prihodnji slovenščini in skušali odgovoriti na vprašanje, kako ohranjati in razvijati slovenščino v našem manjšinskem prostoru. O drugem delu, okrogli mizi Slovenščina za jutri, bomo še poročali.

»Iz raziskav Slovenskega raziskovalnega inštituta izhaja, da se krči vloga našega jezika in se hkrati zmanjšuje njegov prestiž, kar kaže na globoko krizo jezikovne identitete,» je ugotavljala predsednica Slavističnega društva Vilma Purič, ki se je poglobila v jezik na razpotju med komunikacijo in samospoznanjem.

Globalizacija in živa beseda

Profesorica in pisateljica je namignila, da je med Slovenci v Italiji prišlo v zadnjih desetletjih do premikov v poznavanju slovenskega jezika, pri čemer se je ošibila misel, da je jezik temeljna vrednota, na kar je vplival družbeni proces globalizacije, povezan s konceptoma večkulturnosti in večjezičnosti. Jezik se je uveljavil zlasti kot sporazumevalno orodje v funkciji učinkovite komunikacije.

Komunikacijski pristop do jezika po njeni oceni ni utrdil znanja slovenščine med šolsko populacijo, kjer njena raba upada, narašča pa mešanje jezikov. Zato je potrebno v mladih razvijati kritično jezikovno zavest in jih spodbujati k razmišljanju o jeziku znotraj osebnih doživetij. »Slovenščina v naši obmejnosti zaživi le z izbiro govorca, če bo čutil njeno vrednost in vizionarsko silo,» je dejala Vilma Purič.

Jezika, komunikacije in kulture se je lotil univerzitetni profesor in slavist Ivan Verč, ki je potrdil, »da slovenski jezik obstaja, ker obstaja, kdor ga kot takega zaznava.« Jezik je pojav, v katerem je vgrajen odnos, ki ga z njim vzpostavljamo do sveta, sebe in ljudi. »Znašli smo se pred izbiro: če je v pojavu jezika kot komunikacije moj cilj ta, da kar pravim, pride do sogovornika z isto pomensko težo, kot jo ima zame, iščem simetrijo. Če na jezik gledam kot na živo besedo oz. na kulturni pojav različnosti, je moj cilj, da do sogovornika pride moje življenje v jeziku. Če moram izbrati, bom izbral življenje pred konstrukcijo, ki ji pravimo slovenski jezik. Če bomo iz jezika brisali besede biro, anagrafski urad in možnost razbivanja škatel, boste brisali Slovenca v jeziku,» je sklenil.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.