Divji prašiči pustošijo po Gročani

»Še pred tridesetimi leti so bile tu na polju urejene njive, ena ob drugi. Domačini so v mesto, na Trg Impero (današnjo Staro mitnico, op. nov.), nosili prodajati korenje in krompir, danes pa je obdelanih površin le za vzorec. Z oranjem pa, kot vidite, nadaljujejo drugi ...« Že bežen pogled na obsežno polje – na Doužco, Podoužco ali Rupo kot domačini imenujejo različne predele območja –, ki se razprostira desno ob vhodu v vas Gročana, je zgovoren. Na travnati površini je opaziti razorana območja, na katerih je rjava zemlja povsem razmetana, travna ruša pa uničena. Divji prašiči so bili spet na obisku. Pravzaprav ne mine dan, da jih ne bi bilo, vdano potrdita domačina Augusto Longo in Igor Racman. Z njima smo se včeraj sprehodili po polju med obstoječimi njivami in travniki, da bi se prepričali, kolikšno škodo žal redno povzročajo nezaželeni gostje.

Podnevi se divji prašiči leno zadržujejo v gozdu, ko se spusti mrak, pa se poženejo po hrano do njiv oz. vsaj do tja, kjer je zemlja nekoliko bolj rahla, kjer lahko rijejo, da bi se le dokopali do slastnih deževnikov in korenin. Psi jih v vasi takoj zavohajo, njihov lajež odmeva vsako noč. Sicer jih te dni ni bilo dosti na spregled, saj so mehko zemljo zaradi obilnih padavin našli že v gozdu, zaupa Longo. Poleti, ko je suša, pa je polje ena sama luknja, da s traktorjem kar poskakuješ po njem, doda Racman. Oba imata na polju urejeno njivo, kjer gojita zimske povrtnine, krompir, repo in kolerabo: Racman je okrog nje nategnil električne žice, Longo pa se je odločil za mrežo. Pred divjimi prašiči namreč nimajo nobenega drugega orodja, saj jih nič ne odganja. »Če hočeš nekaj pridelati, si moraš ograditi njivo. Kot najbolj učinkovita se je izkazala električna ograja oz. električni pastir, ki se je po prvem “srečanju” kar izogibajo. To pa je žal tudi vse, kar lahko naredimo.«

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.