»Vi ste potomstvo Zarje«

Srečanjem z gospodom Mirkom Čufarjem, doma iz Bazovice, je vedno zabavno in polno dobre volje. »Prisedi, prisedi,« me je povabil v svoj avtomobil v varno zavetje pred burnim vetrom, ki je pihal pred cerkvijo, »ti bom nekaj pokazal«. Zapeljal me je na kraj zgodbe, ki se je zgodila pred več kot 81 leti.

Fotografija iz leta 1942 ...

Januarja letos je brskal med starejšimi fotografijami – in naletel na eno, na katero se veže čisto posebna prigoda. Čeprav je nastala v času, ko je bilo športno društvo Zarja pod fašizmom prepovedano in je delovalo v ilegali – pa je vendarle imela nekoliko, vsaj posredne veze z njim.

»Vsako nedeljo popoldne smo brcali žogo, vso razcefrano, vsako nedeljo po kosilu do teme. Eko, vidiš, pri s’mnju rečejo tu, vrhi Kala,« me gospod Mirko popelje do kala v centru vasi, »pod kalom pa je Pod orehi.« Ko me zanima, če je še kje kakšen oreh, po katerem je ta mikrolokacija dobila ime, mi pove, da verjetno ne. Je pa tam dosti novih hiš. »Zadnji je bil, kjer so sezidali tisto hišo.«

A oreh je še lepo viden na fotografiji, ki je v bistvu »zakrivila« moj obisk tega čilega in vedrega najstarejšega Bazovca. Tam je namreč osem desetletij nazaj razcefrana žoga vse nedelje zabijala v improvizirane gole, sestavljene iz dveh postavljenih kamnov.

»Ko je bila ta fotografija posneta, je bil v Bazovici nov župnik. Tomaž Banko. Bilo je to 42-ega leta (1942 op. av.), imel sem 9 let. Bil je božič in kot vedno smo tudi takrat, tako kot vsako nedeljo po južni, igrali nogomet.« Mimo razigranih fantov, vseh praznično oblečenih, je prišel takratni župnik.

»Bil je s kolesom in tudi vedno je imel s sabo fotografski aparat. Je rekel, da bo napravil eno sliko.«

Tako je nastala ta zanimiva fotografija, na kateri so zbrani navdušeni bazoviški nogometaši. Da je od njih kar puhtel zdrav športni duh, je začutil tudi župnik, ki je na praznični dan fotografijo posnel. Ob tem je rekel pomenljiv stavek, ki pa v tistem trenutku mojemu sogovorniku še ni pomenil nič kaj posebnega: »Vi ste potomstvo Zarje.«

»Ko sem prišel domov, sem rekel: “Mama, nas je slikal gospod! Ta, ta nov!” Mama se je pač odzvala precej nevtralno: “Aha ...” A mladi devetletni Mirko se ni dal. “Ma, kaj je Zarja?”«

Takrat je namreč prvič slišal za to besedo, Zarjo – župnikov stavek, da je s prijatelji »potomstvo Zarje«, mu ni dal miru.

Nadaljevanje v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku