Spomin na »scudetto« Sampdorie

Na seznamu italijanskih nogometnih prvakov od leta 1898 do danes so tako prestižni klubi, katerih privrženci niti točno ne vedo, koliko državnih naslovov so pravzaprav osvojili, kot tudi klubi, ki so se čisto na vrhu znašli le enkrat. Tisti edini, neverjeten in neponovljiv podvig pa še desetletja segreva srca navijačev. Kdor navija za najbogatejše ekipe, tako edinstvenega, šokantnega in nepozabnega dogodka ne more doživeti.

Pred 30 leti, 19. maja 1991, je svoj prvi in edini naslov državnega prvaka osvojila genovska Sampdoria. Uspelo ji je to, kar je nekaj let prej Veroni in še mnogo prej Cagliariju. Za mlajše: Sampdoria je bila ob prehodu iz 80. v 90. leta približno to, kar je danes Atalanta, ampak z nekaj razlikami. Ob dopadljivi igri je namreč tudi redno osvajala pokale; Serie A je bila takrat najboljše nogometno klubsko prvenstvo na svetu (kar je danes angleška Premier League); po drugi strani pa je bila vrzel, ki jo med bogatimi in manj bogatimi klubi vztrajno koplje denar, tedaj mnogo manj izrazita kot danes. To so bili namreč romantični časi, ko je pokal prvakov lahko osvojila tudi Crvena zvezda (istega leta, le deset dni pozneje) ali Steaua iz Bukarešte – še ena nepremožna zvezda.

Sam sem se kot osnovnošolec začel zanimati za nogomet v poznih 80. letih. Juventus in Inter sta bila že oddana, zanju sta navijala moja starejša brata. Milanov mogotec Silvio Berlusconi mi že takrat, kot otroku, ni bil simpatičen; milijarderski blišč mi ni bil všeč. Ob Napoliju pa je bila tu še četrta-peta sila iz Genove, katere dres je bil (in še vedno je) najlepši na svetu; mojemu dedku je bil všeč, ker so bile na njem jugoslovanske barve. Trener Sampdorie je bil prav tako Jugoslovan, duhoviti in ikonični Vujadin Boškov, eden izmed treh tujih igralcev pa celo Slovenec, prvi v zgodovini A-lige: Srečko Katanec. Poleg tega pa so igrali res dobro. Rasli so in želi splošne simpatije.

Mladih zamejskih privržencev te ekipe ni bilo veliko, nekaj pa že. Ko smo se Poletovci enkrat v začetku 90. let mudili na mladinskem košarkarskem turnirju v Reggio Emilii, smo med sprehodom opazili gnečo ljudi pred nekim hotelom. V njem so bili nastanjeni igralci Sampdorie. Medtem ko je množica pred vrati čakala zvezdnike, je naša skupinica – v kateri je bil največji Sampdoriin poznavalec moj sovaščan z Opčin Erik Lakovič – na nekoliko oddaljeni klopci ob mestnem parku opazila mirno moško figuro. Sam je sedel v tišini in zrl v tla, o nečem je razmišljal. To je bil vezist Fausto Salsano, rezerva. Prepoznali smo ga, se mu približali in z njim na kratko obudili spomine na tisti čarobni majski večer leta 1990 v Göteborgu, ko v finalu pokala pokalnih zmagovalcev žoga ni in ni hotela čez Anderlechtovo golovo črto. V živčnih podaljških pa je ravno mali Salsano iznenada zadel vratnico in žoga se je odbila do Viallija, ki jo je le potisnil v mrežo. Potem je še podvojil.

Prva in edina evropska lovorika (v drugem finalnem poskusu) je bila za »modro-obkrožene« predhodnica največjega uspeha v zgodovini, saj so leto zatem postali državni prvaki. Nepričakovani, a povsem zasluženi dosežek je bil sad potrpežljivega in zdravorazumskega dela tako modrega Boškova kot predsednika Paola Mantovanija, pravega gospoda v divjem nogometnem svetu.

Le nekaj prebliskov iz tiste sezone: toča golov »dvojčkov« Viallija in Mancinija; dvakrat pomendrani Maradonov Napoli, tedanji prvak (obakrat s 4:1); dvojna zmaga proti najnevarnejšemu tekmecu Interju (vratar Gianluca Pagliuca je med odločilnim dvobojem na San Siru ubranil enajstmetrovko svežemu svetovnemu prvaku Lotharju Matthaeusu, ki se mi je do takrat zdel neizprosen kot Terminator); zmagoviti gol veterana Toninha Cereza na San Siru proti Milanu (po seriji petih podaj v zraku); evrogol kapetana Morena Manninija na prepolnem stadionu Ferraris proti Lecceju, na tekmi, ki se je spremenila v praznovanje (s Paolom Villaggiom, Brunom Lauzijem in Sabrino Salerno ...). Tu gre omeniti še neustavljivo plešo Attilia Lombarda, robatega branilca ruskih korenin Pietra Vierchowoda, Beppeja Dosseno, že omenjenega Katanca, pa tudi Ukrajinca Alekseja (Aljošo) Mihailičenka in druge.

Najbrž ni slučaj, da je marsikdo med njimi po odraščanju v zdravem okolju postal trener oz. selektor, vključno s Katancem. Mancini bo zdaj na evropskem prvenstvu vodil italijansko reprezentanco, obkrožen s samimi tedanjimi soigralci. Njegovi sodelavci so Vialli, Lombardo, Salsano, takratni drugi vratar Nuciari ter Alberigo Evani, ki se je Dorii pridružil pozneje. Branilec Umberto Calcagno, ki je tisto slavno sezono presedel na klopi, pa je danes predsednik združenja italijanskih nogometašev. Za koga bom letos navijal, torej ni dvoma ...

Eno leto kasneje, maja 1992, so Genovčani pisali novo stran nogometne zgodovine, ko jih je Barcelonin Ronald »Rambo« Koeman (zdajšnji trener iste ekipe) v finalu pokala prvakov na Wembleyju tik pred iztekom podaljškov utišal z »bombo« s 30 metrov. Terminatorja so bili premagali, Ramba pa ne. Sledilo je še nekaj vrhunskih let (z Ruudom Gullitom, Davidom Plattom, Sinišo Mihajlovićem in drugimi), nato padci, vzponi (zadnji z dvojcem Cassano-Pazzini) in predvsem zlate sredine.

Tisti uspeh izpred 30 let, ki bi bil danes verjetno nemogoč, pa je tam in ga nihče ne more odvzeti. Niti karbonarski snovalci superlige, nekega drugega športa, ki bi bil v primerjavi s tedanjim nogometom nekako to, kar je instant komercialna knjiga proti svetovnim klasikom.