SloVolley je po napredovanju postal SloBolley

S sobotno osvojeno točko in zmago proti Pordenonu si je SloVolley ZKB zagotovil mesto v državni B-ligi. O (dolgi) poti do uspeha smo se včeraj pogovorili s trenerjem Ambrožem Peterlinom. Pogovor ni stekel običajno, zato smo odgovore strnili v poglavja.

SloVolley na zadnji tekmi proti Pordenonu.

»Vedeli smo, da bo zahtevno. Prvič letos smo bili tik pred ciljem, ki smo si ga zastavili, in to se je s čustvenega vidika poznalo. V prvem nizu smo igrali zakrčeno. Čustva so zavladala nad vsem, tudi nad tehničnim znanjem. Ko smo razbili led, je igra stekla.«

Praznovanje (še) bo.

»Noč v telovadnici je bila dolga. Praznovanje je bilo improvizirano, v naslednjih tednih pa bomo priredili tudi kaj bolj organiziranega.«

Majice z napisom SloBolley.

»Majice, celo dve seriji, so bile že pripravljene. Temno modre sem pripravil sam: z obličji vseh igralcev, trenerjev in spremljevalcev sem oblikoval veliko črko B na sprednji strani, na hrbtni pa ob sezoni zapisal priložnostno še SloBolley. Svetlomodre, ki so jih prav kmalu po koncu tekme nosili skorajda vsi, pa je pripravilo društvo. «

Doseženi so bili vsi cilji v sezoni, tudi tehnični.

»Zadovoljen sem z vsem in vsemi. Četudi so nekateri igrali pri SloVolleyu že lani, je bila ekipa letos popolnoma prenovljena. To tudi zaradi prihoda novega podajalca Jereba. V primerjavi s prvimi tekmami sezone je ekipa v zadnjih nastopih predvsem dozorela. V zadnjem delu smo igrali boljše, sistem je vse bolje deloval, manj je bilo neumnih napak.«

Odločilna je bila klop.

»K uspehu so prispevali čisto vsi. Večkrat se je dogajalo, da so niz ali tekmo reševali igralci s klopi. To je sad prisotnosti na treningih in kvalitetnega uigravanja med tednom. Trening je postal kvaliteten, ker so bili tam kvalitetni igralci. In če jih imaš 14, je vse lažje«.

Najtežje tekme.

»Najtežje so bile tri tekme od štirih, ko smo izgubili točko: oba derbija proti Soči in tekma proti Pordenonu. Zanimivo je tudi, da smo v vseh petih nizih vedno zaostajali, nato pa spreobrnili rezultat in zmagali. Težko je bilo še na pokalnem polfinalu proti Soči, ko smo prvič in tudi zadnjič izgubljali z 2:1, nato pa slavili 3:2.«

Čestitke s solzo.

»Osebno sem se najbolj razveselil objema svojih sinov, Nejca in Tadeja, ki sta pritekla na igrišče po tretjem nizu. To je bil najlepši trenutek. Bil sem ganjen. Čestitke pa še kar prihajajo, kar nam je seveda v veliko zadoščenje. Prav tako gre zahvala zvesti publiki, ki je v soboto pričarala enkratno vzdušje.«

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.