»Še bom kandidiral za predsednika«

Tradicionalni novoletni intervju s predsednikom ZSŠDI Ivanom Peterlinom je potekal v sproščenem vzdušju, četudi je bilo na pladnju kar nekaj vročih kostanjev.

Predsednik Ivan Peterlin, za vami je kar naporno in razburkano leto, kajne?

Imate prav. Sicer je ta vtis odvisen od tega, s katerega konca se lotim analize prehojene poti v letu, od katerega smo se poslovili. Če začnem pri svojem zdravstvenem stanju, moram, žal, ugotoviti, da mi leto 2023 sploh ni bilo naklonjeno. V velikonočnem pirhu me je čakalo neljubo presenečenje, saj sem si zlomil kost pri kolku in bil prisiljen na skoraj dvomesečno negibnost. Jeseni pa sem dobil še covid v kar hudi obliki. Dolgo ležanje v bolnici me je nekoliko spravilo iz ritma in mi malce upognilo kolena, po drugi strani pa mi je v marsičem zbistrilo možgane.

Tudi na športnem področju mi je bilo usojeno, da sem moral večkrat ugrizniti v kislo jabolko. V letu 2023 smo imeli pri ZSŠDI volitve novega odbora. Društva so vlogo predsednika ponovno zaupala meni, tudi ker sem bil edini kandidat. Vendar pa moram iskreno priznati, da sem že dan po izvolitvi v srcu začutil nekaj grenkobe. Takoj po občnem zboru so se pojavljali neodobravajoči glasovi nad ponovno izvolitvijo Peterlina. To godrnjanje je pravzaprav vredno črtice o Butalcih, saj so nezadovoljneži imeli dve leti časa, da pripravijo svojo protikandidaturo. Pa nič. Je že tako, da se določeni razdiralci pametnega dialoga raje zatekajo v hodniška cviljenja in se torej že po svojem značaju ogibajo javnega soočanja. Predvsem pa jim ne diši prevzemanje nase odgovornosti, ki v odnosu do preko petdesetih članic ZSŠDI, sploh niso majhne. Če naj bom tudi malce zloben in če želim določenim zahrbtnežem pokvariti počitnice, povem že danes, da se bom za predsedniško mesto potegoval tudi na prihodnjih volitvah. Časa je torej več kot dovolj, da kontestatorji iz ozadja pripravijo novo predsedniško kandidaturo.

Če naj se zdaj povrnem k zdajšnjemu stanju vodenja naše krovne športne organizacije, moram pošteno priznati, da nisem ravno navdušen nad tem, kako so se nekatere izbire sedanjega izvršnega odbora uresničevale na samem začetku mandata. Bil sem in sem še danes nad nekaterimi odločitvami zelo razočaran in prizadet. Tu mislim predvsem na »zamrznitev« (tako so svoj sklep imenovali) imenovanja deželnega ravnatelja, ki ga je imenoval že prejšnji odbor tik pred zapadlostjo mandata. Prejšnji člani izvršnega odbora so po nekajletnem delu ugotovili, da je imenovanje ravnatelja pri tako široki deželni organizaciji, kot je ZSŠDI, s strokovno – organizacijskega vidika res nujno potreben korak. Novoizvoljeni odbor pa je, kot rečeno, »zamrznil«, kar me je, ne bom skrival, zelo potrlo tudi zato, ker sem v trenutku začutil, da je moja predsedniška verodostojnost skrhana. Zato pa me je pred ljudmi, katerim slepo zaupam in občudujem njihove delovne uspehe, danes kar pošteno sram. A tako pač je. Imeli smo sposobnega in po mojem mnenju strokovno izpiljenega kandidata, a kaj, ko se pogledi sedanjega odbora ne ujemajo s pogledi prejšnjega. V demokratični družbi je pač tako, da večina preglasi manjšino in tako je tudi pri ZSŠDI. Pri stvari me pa najbolj boli to, da so v debatah prevzeli nase skorajda odločujoči delež tudi nekateri uslužbenci ZSŠDI, ki kot uslužbenci niso poklicani za sprejemanje odločitev, poleg tega pa po mojem mnenju niso razumeli, zakaj je deželni ravnatelj ena izmed temeljnih figur na delovni šahovnici Združenja.

Ali so se strasti v izvršnem odboru ZSŠDI umirile?

Ko bi vsaj šlo za strasti. Po nekaj mesecih delovanja je izvršni odbor našel prave tirnice in stopil na pot zdrave dialektike in sprejeti sklepi na sejah so sad debat in analiz. Na samem začetku našega dela pa me je zelo motila aprioristična razgradnja, s strani nekaterih odbornikov, večine utečenih organizacijskih pristopov pri delovanju Združenja, ki so jih prejšnji odbori dolga desetletja gradili in ki so pripeljali našo organizacijo na današnjo raven. Sedanji odbor je »na vladi« še premalo časa, da bi lahko objektivno ocenili uspešnost in sploh sposobnost njegovega dela. Zato je ta stalna primerjava s sklepi prejšnjih odborov resnično povlečena za lase in povsem odvečna. Dejstvo, da je že na umestitveni seji odstopil dolgoletni in ponovno izvoljeni odbornik Jan Gregori, jasno priča, da je bilo na začetku resnično marsikaj narobe. Žal mi je za Jana.

Celoten intervju lahko preberete v današnji (torkovi) izdaji Primorskega dnevnika