Bivši reprezentant in prvoligaš Loris Manià (45 let bo dopolnil 27. januarja) je v letu 2024 spet stopil na igrišče. S Slogo Tabor, kjer je še vedno trener, igra v vlogi podajalca.
Zakaj ste se vrnili spet na igrišče?
Po odhodu Gianesellija nismo imeli veliko možnosti. Lahko bi igrali z Vremcem in sinom Danielom v vlogi podajalca/korektorja, a bi izgubili na sprejemu, saj prosta igralka se šele učita vloge. Zato sem si rekel, da stisnem zobe in igram še letos. Mlajši podajalec Mazzana, under 15, napreduje, a se še uči.
Ali z izjavo »igram še letos« pomeni, da bo to res zadnja sezona?
Še sam ne vem (smeh). Letos sem zdravniški pregled opravil 29. decembra.
Igrišče si zdaj delite s sinom Danielom. Ste tam soigralec ali oče?
Soigralec in še vedno trener. Tudi med treningi, četudi me kliče »tata«, je enak drugim. Zahtevam pa precej od njega, je višji od mene, veliko skače, delamo tudi na koncentraciji.
Kaj pomeni, da z mladimi igra nekdanji prvoligaš?
Meni se zdi dobra rešitev, saj se igralci v igrišču ves čas trudijo. Vedo, da si želim hitrejše igre. Volja je in tudi pravi odnos. Delati pa je treba na tehniki. Na tekmah niso dovolj sproščeni. Četudi elemente obvladajo, saj to kažejo na treningih, jim na tekmi ne uspe. Morda ni dovolj koncentracije. Morda na to vpliva dejstvo, da so preveč na telefonu, to opažam tudi pri svojih sinovih. Lorenzetti je vedno pravil, da je treba na tekmah delati enostavno to, kar delamo na treningih. S tem, da igram z njimi, pa gotovo napredujejo.
Lani po sezoni pri SloVolleyu niste želeli opraviti intervjuja. Kaj bi lahko povedali letos o lanski izkušnji?
Lani po pustu smo povsem popustili. Kdor je na začetku sezone dal besedo, se sredi sezone ni držal več obljub, ni ga bilo več na treningih. Poškodba Kanteja je bila češnja na torti. Poleti sem odklonil ponudbo, da bi še treniral tisto ekipo. To niso bili igralci za mojo raven.
V intervjuju je govoril tudi o tem, kje sina snubijo in kam je bil že skoraj namenjen pred sezono.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.