Kot najstnik se je na »sveti travi« izstrelil med zvezde

Boris Becker je najmlajši zmagovalec Wimbledona vseh časov. Prestižni angleški teniški turnir na travi je osvojil leta 1985 kot še mladoletni »mulc«, uspeh pa je ponovil tudi leto kasneje in nato leta 1989 (štirikrat pa je bil poražen v finalu). Tem uspehom treba dodati še dva Australian Open in en US Open, olimpijsko zlato in dva Davisova pokala. Po končani karieri je bil med drugim med leti 2013 in 2016 trener srbskega asa Novaka Đokovića, temna plat njegovega življenja pa so bile ekonomske težave in bankrot, ki so mu stale obsodbo na nekajletno zaporno kazen (sicer je na prostosti od decembra lani).

Becker je na vprašanja odgovarjal v angleščini, a se je za to takoj opravičil: »Res mi je žal, da ne obvladam italijanščine, a zdaj živim v Milanu in moj resen namen je, da se čim prej naučim tudi tega jezika. Prisežem, ko me boste naslednjič povabili sem, bom odgovarjal v italijanščini.«

»Domači« Wimbledon

Wimbledonska površina je bila Beckerju pisana na kožo: »Pri sedemnajstih letih sem se znašel v finalu Wimbledona, sploh si ne bi mislil, da bi se lahko kaj takega zgodilo. In morda ravno zato, ker se nisem točno zavedal, kaj se je dogajalo, sem igral sproščeno. Trema se je začela, ko so mi do zmage manjkale štiri točke. Žoga je bila kot prilepljena na roko, a je le šlo. In po zmagi so me gledali, kot da bi prihajal z Marsa. Spominjam se tudi smešne anekdote. Zmagovalec turnirja mladih, Mehičan Leonardo Lavalle, je bil celo nekaj mesecev starejši od mene in z nasmeškom na ustih mi je rekel, da sem popolnoma zasenčil njegovo zmago. Postala sva dobra prijatelja.

Leto kasneje sem v finalu premagal Lendla, ki je bil favorit turnirja. Ta zmaga je bila težja. Leto prej sem bil presenetljiv zmagovalec, me niso dobro poznali, morda podcenjevali. Ponoviti se je v športu veliko težja naloga. Ta je bila najbolj zahtevna zmaga nasploh, saj sem bil zelo pod pritiskom.«

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku