»Zaradi vloge v partizanskem zboru nisem sprejela vabila v politiko«

Nekatere ljudi takoj povežemo z določenimi pojmi: Ramzesa s piramidami, Kristusa s križem, Coco Chanel s slogom, Hitlerja z zlom, Mandelo s pravičnostjo, Tita z Jugoslavijo, Elizabeto II. z monarhijo, Carlo Fracci s plesom, Tino Maze s snegom, Dončića s košarko ... Kdor pozna Pio Cah, je težko ne poveže s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, čeprav je vodila tudi ženske, moške, mešane in otroške zbore. Vendar dolgoletna dirigentka ni zgolj to. Na svojem domu v Praprotu je razgrnila tudi svoje nezborovsko življenje.

Kdor vas pozna, ob vaši fotografiji takoj pomisli na partizanski zbor. A kako se predstavite tistim, ki ne vedo, kdo ste?

Kaj sem? Težko vprašanje. Normalen človek, ki rad pomaga drugim. Zmeraj sem bila aktivna v zborih in društvih, že v Križu, kjer sem se rodila. Prav pred 50 leti, ko so v Križu postavili spomenik padlim, sem prvič dirigirala dekliški zbor.

Se imate za Križanko?

Da, seveda. Oče in mama sta bila, jaz tudi.

A koliko let že živite v Praprotu?

Prišla sem sem leta 1977, ko sem se poročila.

Tudi tu očitno gojite tesen odnos z vasjo ...

O, da. Križ je moj rojstni kraj, a v Praprotu sem del vasi. Nisem taka, da bi ostajala doma, če se v vasi nekaj dogaja. Takoj ob prihodu sem se angažirala, zdaj sem predsednica Vaške skupnosti. Stalno pomagam, delam, kar se da. Ohranjamo nekatera tradicionalna srečanja, recimo ob novem letu postavimo drevo, ob pustu je vse živo. Tudi za veliko noč pečemo pršut, po maši je velika fešta ... Nekoč smo vsako leto prirejali šagro na prireditvenem prostoru, zdaj tega žal ni več, mnogi so umrli, ni dovolj ljudi, mladi pomagajo in ne pomagajo ...

Kako pa je s pomladkom pri TPPZ Pinko Tomažič?

Tudi tam je totalna kriza. Včasih kdo pride, a zmeraj premalo. Predvsem moških ni, kot da jih ne bi bilo nikjer. Mnogi rečejo, da bodo prišli pet, ko se bodo upokojili. Jaz pa ne morem čakati, da gredo vsi v penzijo!

Zakaj je težje dobiti pevce kot pa pevke?

Moških je itak manj kot žensk in ženske se z večjim veseljem odpravijo od doma. Partizanski zbor je vsekakor nekaj posebnega, ni vaški ali akademski zbor, ki se mu pridružiš iz veselja do petja. Če prideš k nam, prideš zaradi določenih vrednot.

Kje ste se jih vi nalezli?

Doma, prav gotovo. Moj oče je bil nekaj časa partizan, a je bil tako mlad, da so ga poslali spet domov.

Ste bili samo partizansko usmerjena družina ali pa ste imeli tudi jasno politično konotacijo?

Gotovo smo bili zmeraj levičarji, a ne »fiksno«. Oče mi je zmeraj razlagal, kaj pravijo socialisti, kaj republikanci, kaj krščanska demokracija ... In jaz sem potem izbirala.

So vas kdaj vabili v politiko?

Ne.

Niti za kake občinske volitve?

Enkrat samo. A nisem sprejela, prav zaradi vloge v partizanskem zboru. Naš zbor ni zbor ene strani, ampak zbor vseh, ki verjamejo v vrednote, kot je mir. Težko mi je, ko slišim, da smo zbor, recimo, Stranke komunistične prenove. Ne, ni tako in še dobro, da ni tako. Gotovo je bilo nekoč, v letih, ko je zbor vodil Oskar Kjuder, drugače.

Je bil takrat zbor povezan s komunistično partijo?

Da, absolutno, čeprav tudi takrat niso bili vsi pevci enakih političnih idej. Dobro, desničarjev v našem zboru ni nikoli bilo, a zmeraj smo imeli ljudi od sredine sem.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.