Dne 17. februarja 1992 so karabinjerji aretirali Maria Chieso, predsednika milanskega doma za ostarele Pio Albergo Trivulzio. Začela se je preiskava Čiste roke o aferi, ki so jo novinarji takoj satirično poimenovali Tangentopoli. Pio Albergo Trivulzio (poznan tudi kot Baggina) ni bil samo dom za ostarele, odraz socialne države v Milanu, ki so ga že dolgo let upravljali socialisti, ampak eden od resničnih centrov oblasti v mestu, saj je razpolagal s številnimi kakovostnimi nepremičninami in je dodeljeval stanovanja prijateljem po ugodnih cenah po logiki »daj, dam«, v katero so bili vpleteni tudi nekateri novinarji.
Novica o aretaciji je prišla sorazmerno pozno zvečer in časopisi so jo obravnavali previdno, saj Mario Chiesa ni bil samo predsednik te strukture, ampak pomemben vzvod pri zbiranju protizakonitih prispevkov za socialistično stranko in eden od voditeljev v vzponu, ki ni skrival svojih ambicij. Še najboljše je to zakulisje poznal tožilec Antonio Di Pietro, po rodu iz Moliseja, bivši policist, ki do tedaj ni izstopal med kolegi milanskega tožilstva.
Mali podjetnik Luca Magni, ki je imel v zakupu čiščenje prostorov Baggine, se je obrnil na karabinjerje, saj so ga podkupnine, ki jih je moral plačevati, dušile. Nekaj ur pred srečanjem s Chieso je bil v karabinjerski vojašnici v Ul. Moscova, kjer sta stotnik Roberto Zuliani in tožilec Di Pietro siglirala vsak deseti bankovec podkupninskega svežnja 7 milijonov lir, ki naj bi ji Magni kot predujem izročil Chiesi. Zakup za čiščenje je bil vreden 140 milijonov, Chiesa je zahteval 10 odstotkov. Ob 17.30, komaj je podjetnik odšel, so karabinjerji stopili v urad Chiese, ki je imel denar v rokah. Njegov izgovor, da je denar njegov, so prezrli. Chiesa je vstal, odšel na stranišče in skušal odvreči v straniščno školjko bankovce podkupnine, toda karabinjerji so bili hitrejši. Nadeli so mu lisice in ga odpeljali v zapor.
V današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku lahko preberete obsežno analizo takratnega dogajanja, ki jo je pripravil Vojmir Tavčar.