V Manifestu zgodba o Milošu Lokarju

Dnevnik Il Manifesto je objavil zgodbo slovenskega antifašista Miloša Lokarja (1921-1943), ki ni bil med materialnimi pisci znamenitega evropskega manifesta z otoka Ventotene, a je bil v skupini internirancev, ki je leta 1941 prispevala k njegovemu rojstvu. Lokar je umrl v internaciji v kraju Reggello pri Firencah. Tam sta Gabryela Dancygier in Paola Stoppioni izdali knjigo Un filo rosso (Rdeča nit) o antifašističnih internirancih, v kateri namenjata veliko pozornost mlademu Ljubljančanu.

Lokar je pokopan v Reggellu, za njegov grob skrbi družina Reggioli, v prvi vrsti gospa Maria (stara je več kot devetdeset let), ki se še spominja mladega Slovenca. V Reggellu, kjer je bil nekaj časa interniran tudi njegov brat Saša, se je Lokar družil predvsem z bratrancem Janezom Košakom, ki je bil tudi tam interniran. Košak je po vojni obiskal Reggello in prijateljeval z družino Reggioli, ki je obiskala Ljubljano. Francesco Reggioli, brat Marie in Carmele, je bil med okupacijo italijanski vojak v Sloveniji, v Ljubljani je zbolel, v bolnišnici sta ga obiskovali družini Lokar in Košak.

Lepa zgodba o prijateljstvu, ki je preseglo državne meje in strahote vojnega časa, o kateri je prvi pisal Primorski dnevnik. Novinarka Manifesta Marinella Salvi je obiskala Reggello in se srečala z avtoricama knjige. Il Manifesto je po Primorskem dnevniku povzel tudi zgodbo italijanskega vojaškega zdravnika Amilcareja Scalincija, ki je v Sloveniji vodil partizansko bolnišnico.