»Šport spada h kulturi, saj te uči življenja, spoštovanja pravil ...«

Kdor bi prvič srečal profesorja kitare in glasbene teorije Kristjana Stoparja, bi verjetno takoj pomislil, da se je ukvarjal s športom. Postava ne laže – bil je dober odbojkar. Danes ga poleg poučevanja na Glasbeni matici na njenih enotah v Trstu, Gorici in Kanalski dolini, zaposluje tudi ustvarjanje filmov in komponiranje filmske glasbe. Z Damjanom Košuta sta ravno predstavila projekt Korenine, v okviru katerega sta pripravila dokumentarne portrete štirih znanih Slovencev v Italiji: Marka Ferija, Borisa Kobala, Sergia Tavčarja in Martina Turka.

Vaše ime in vaš obraz sta se nekoč zaradi odbojke pogosteje pojavljala v časopisu. Kdaj ste prenehali z igranjem?

Leta 2014. Igral sem več let, istočasno sem se ukvarjal tudi z umetnostjo, glasbo oziroma kulturo in na koncu izbral kulturo.

Ob tej odločitvi ste bili razmeroma mladi ...

Imel sem 27 let. Nekateri moji soigralci so vztrajali do 40. leta, nekateri so nehali pri tridesetih. Jaz sem prej. Nisem imel fizičnih težav, kvečjemu kakšno manjšo poškodbo, ki je značilna za odbojkarje. A moji dnevi so postali prenaporni. Moral sem izbrati.

Iz podtona se zdi, da športa niste opustili samo zaradi drugih obveznosti. Ste se ga morda tudi naveličali?

Menda res. Prejšnji teden sva se s Sergiom Tavčarjem med kosilom pogovarjala o tem, da šport spada h kulturi, saj te uči življenja, uči te spoštovanja pravil ... Zato sem tudi kot športnik bil nekako v kulturi. A v določenem trenutku sem si želel uporabljati predvsem ta del telesa (pokaže glavo, op. a.) namesto ostalih. Kot če bi se moja »vaga« prevesila na drugo smer.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku