Priznavanje tujih študijskih naslovov zapleteno vprašanje

Priznavanje študijskih naslovov oz. poklicnih ali strokovnih nazivov, pridobljenih v Sloveniji, je zapleteno vprašanje, ki je pred časom postalo aktualno s sporočilom senatorke Tatjane Rojc, ki je opozorila na več primerov počasnega reševanja oz. kar neodzivnosti pristojnih italijanskih ministrstev glede poteka postopka zadevnih vlog.

Primeri, ki jih je omenila senatorka, se sicer ne nanašajo na področje poučevanja v šoli, čeprav, kot pišemo v nadaljevanju, se tudi tukaj pojavljajo težave.

Kot pojasnjuje ravnateljica Elisabetta Kovic, ki se na Deželnem šolskem uradu za Furlanijo - Julijsko krajino ukvarja ravno s to problematiko, obstajata na tem področju dva postopka. En postopek zadeva priznavanje študijskih naslovov, doseženih v tujini: v italijanščini so to v preteklosti označevali z izrazom »equipollenza«, po novem pa se glasi »riconoscimento del titolo di studio conseguito all’estero« oz., kot piše na spletni strani italijanskega ministrstva za izobraževanje, »riconoscimento accademico«. To ni v pristojnosti Deželnega šolskega urada oz. Urada za slovenske šole, ampak posameznih univerz. Vlogo se lahko tako posreduje kateri koli univerzi v Italiji, ki ima isti ali vsaj podoben študijski program, ki ga je interesent opravil v tujini. Univerze imajo pred seboj dve poti: lahko namreč direktno priznajo naslov, pri čemer se mora postopek presoje zaključiti v 90 dneh od vložitve prošnje. Lahko pa tudi zahtevajo dopolnitev študijske poti z izpiti, ki so po njihovi uvidevnosti še potrebni, da se opravi t.i. skrajšana študijska pot (»percorso di studi abbreviato«), ki navadno traja približno dve akademski leti, tako da postopek v tem primeru lahko traja poldrugo leto. Iz besed Elisabette Kovic izhaja, da se v primeru priznavanja akademskih listin za poučevanje na šoli dejansko prevlada druga pot, saj so študijski programi skoraj vedno tako različni, da se s tistim, kar ponujajo italijanske univerze, redkokdaj prekrivajo.

Drugo pa je priznavanje za točno določene namene, kot so npr. prijavljanje na razpise ali druge potrebe. Kot piše na spletni strani ministrstva za izobraževanje, je italijanski izraz za take vrste priznanje »riconoscimento finalizzato« ali »equivalenza«, izda pa se ga kot že rečeno samo za točno določene namene. Vlogo je treba nasloviti na predsedstvo vlade ali na ministrstvo za univerzo in raziskovanje oz. na upravo ali ustanovo, ki je pristojna za izpeljavo postopka.

V primeru šole pride v poštev priznavanje poklicnih oz. strokovnih nazivov: tu je Urad za slovenske šole pristojen za priznanje izključno nazivov, pridobljenih v Sloveniji in samo z namenom poučevanja na slovenskih šolah v Italiji.

Na Uradu za slovenske šole imajo interesenti, ki se potegujejo za vključitev v prednostne sezname učnega osebja, za dostavo vloge na razpolago dva roka, pomladnega in jesenskega. Po pregledu dokumentacije in prejetju odloka se morajo odločiti za morebitni dopolnilni izpit, pri čemer morajo izbirati med dopolnjevanjem ter eno ali dvoletno prakso na šoli. Stvar potem nekaj časa stoji, dolžina čakanja pa je odvisna od števila prispetih vlog za določeno stopnjo šole oz. natečajni razred ter od imenovanja članov komisije, ki bo morala preverjati znanje kandidatov. Sestavljanje takih komisij pa je težavno, saj morajo njihovi člani izpolnjevati vrsto pogojev, kot so npr. vsaj pet let rednega delovnega razmerja na določenem mestu oz. v določenem natečajnem razredu, ne smejo biti člani enotnih sindikalnih predstavništev ipd., sodelujejo tudi prostovoljno, takih profilov pa ni veliko.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.