Pred 25 leti zaprla okenca Tržaška kreditna banka

Minilo je že petindvajset let, kljub časovni razdalji pa je 21. november 1996 dramatična prelomnica v življenju Slovencev v Italiji, saj skupnost še vedno občuti posledice tistega dogajanja. Na predlog Banke Italije in s pristankom Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine je minister za gospodarstvo Carlo Azeglio Ciampi tisti dan Tržaški kreditni banki (TKB) preklical pooblastilo za bančno poslovanje in odredil njeno prisilno likvidacijo. Tako se je po 37 letih poslovanja končala pot banke, ki je bila ustanovljena z Londonskim sporazumom in je bila od svojega nastanka gonilno kolo gospodarstva manjšine. Dolgoletna zgodba o uspehu, kar je TKB nedvomno bila, je doživela tragičen epilog.

Likvidacija TKB je bila udarec za manjšino, ker je skupaj z banko propadel dober del organiziranega (ali družbenega) gospodarstva, ki se je po podpisu Londonskega sporazuma razvilo v okviru levo in laično usmerjene Slovenske kulturno-gospodarske zveze in je temeljilo na sodelovanju z Jugoslavijo. Razpad glavnega partnerja je za del organiziranega gospodarstva imel skrajno negativne posledice. Polemike in očitki iz nekaterih krogov matične Slovenije finančni družbi Safti, ki je bila temelj te gospodarske strukture, da sodi v okvir »udbomafije«, so težave še dodatno zaostrile. Zastrupljeno vzdušje je najbrž veliko prispevalo k temu, da ni nihče ne v Italiji ne v Sloveniji hotel sodelovati pri reševanju TKB, čeprav je šlo za denarni zavod, ki je bil ustanovljen z mednarodnim dogovorom in ki bi lahko v tistem času odigral pomembno vlogo za vso (tudi italijansko) deželno skupnost. Diplomat in zgodovinar Diego De Castro, ki je kot član italijanske delegacije sodeloval pri oblikovanju londonske pogodbe, je zapisal, da »bi TKB lahko še živela in bi bila zelo koristna za promet, ki se ustvarja in se bo še ustvarjal na novi osi med Vzhodom in Zahodom«. Ideološki predsodki pa so prevladali nad politično-gospodarsko treznostjo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.