»Ni me strah neviht, ker imam očija. Naj bo njega strah!«

»No, evo, to sta mi povedala oči in mami: da gremo jadrat skoraj okoli sveta. Kako bi se vi počutili, če bi vam nekdo povedal kaj takega? Nama z Žanom se je zdelo super. Mami nama je želela pokazati, kje bomo potovali. Prinesla sva ji napihljivo žogo - globus. Kazala nama je Jadransko morje, Sredozemsko morje z raznimi otočki, izhod iz Evrope - Gibraltar, Atlantski ocean ... Potem pa smo obrnili globus. Vsakdo ve, da globus v velikosti žoge ni najbolj natančna stvar na svetu. Pa vendar smo bili, ko smo obrnili globus, vsi trije presenečeni in smo glasno pogoltnili slino, tudi mami. Tam je bila namreč samo modrina. Čisto nič drugega. Žan se je prvi zbral in vprašal, kje se bomo tam ustavili.«

Veliko oseb je prejadralo nekaj oceanov in o tem napisalo knjigo, ni pa dosti takih, ki so to storili, še preden bi dokončali osnovno šolo. Lana Zorić je nekaj posebnega. To sem ugotovila že, ko sem jo prvič srečala v zalivu Musket Cove na Fidžiju. Šli smo skupaj snorkljat na bližnji koralni greben. Občudovala sem jo, kako zelo sproščena je bila v vodi in koliko živali je opazila, ki sem jih jaz spregledala. Spominjam se hobotnice, ki je bila tako dobro mimetizirana, da mi je morala Lana trikrat s prstom pokazati, kje je, preden sem jo tudi sama videla.

Lana, kaj je zate morje?

Zame je zatočišče, kjer ubežim realnosti - tistemu svetu, kjer otroci hodimo v šolo in starši v službo. Morje mi je všeč, ker je mogočno, zanimivo, še dokaj neraziskano in predvsem zelo veliko. Težko si je sploh predstavljati, kako zelo je morje veliko.

Kateri je tvoj najlepši spomin, vezan na morje?

Bili smo na otokih San Blas blizu Paname. Tam smo srečali neko družino in z njimi šli snorkljat. Mivka je bila res lepa in tudi koralni grebeni so bili krasni. Tam smo lepo plavali in kar naenkrat zagledamo skata! Vsi smo bili očarani, da smo ga videli v živo, ne v živalskem vrtu! Bil je res ogromen skat, v primerjavi z njim smo bili mi čisto majceni.

Kaj pa nevihte? Te je strah, ko jadraš v močnem vetru in v velikih valovih?

Med nevihtami me ponavadi ni strah, kajti imam očija. Naj bo njega strah! To ni več moj problem. Samo ena nevihta je bila taka, ena in edina, da sem bila res prestrašena. In to ni bilo v nekem eksotičnem kraju, kjer bi bili pošastni valovi, bilo je na Hrvaškem. Bili smo zasidrani in naenkrat je začelo zelo močno pihati, tako močno, da nam je odtrgalo sup z jadrnice in ga odpihnilo daleč stran. Oči je spustil še drugo sidro. Takrat sem bila v kabini, se stiskala v postelji, poslušala jadrnico, ki je škripala, in si mislila: »Joj, kdaj se bo to končalo, joj, kdaj se bo to končalo ...«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. V njem objavljamo tudi recenzijo knjigi Bernardine Evaristo Manifest: nikdar odnehati in Kurta Austa Mrtvi tek. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.